GORAZD ČUK: Zapomnite si ime za moje novo žganje: «Ne sećam se«

Kako ste se odločili za posel z žganjem in kako to, da ste po odhodu iz Don Dona leta 2015, ko ste tam prodali svoj delež in postali upokojenec sploh odločili, da ostanete poslovno povezani s Srbijo?

Enostavno mi je bilo všeč in želel sem se začeti ukvarjati s kmetijstvom. Kupil sem zemljo z željo, da bi vzgajal organsko meso, a ker nisem našel dovolj delovne sile, sem nadaljeval z zdravilnimi rastlinami,predvsem lavando, vrtnicami in smiljem za pridobivanje eterilnih olj. Po uspehu z žganjem sem tudi ta projekt potisnil v ozadje, saj je bila cena kilograma olja iz smilja 1300 evrov, ko sem s to zdravilno rastlino začel, zdaj pa je le še 500 oz.600 evrov. Poleg tega se je trg kmalu nasitil in je eterično olje iz smilja težko prodati. Drugače je z žganjem (smeh).

Kakšni so bili začetki z žganjekuho, saj ste bili na tem področju pravi novinec, konkurenca pa je huda, še posebej v Srbiji mar ne?

Seveda. Če govoriva samo o destilaciji žganja so bili začetki povsem neobvezni, saj sva se s prijateljem domislila, da bi pa tudi midva naredila svoje žganje. Pa sva ga iz nekaj vrst sadja in se prijavila na ocenjevanje na sejmu v Novem Sadu leta 2019. To je najbolj pomembno tekmovanje v regiji kar zadeva tovrstno konkurenčnost med žganimi pijačami. Kupila sva 120-litrski kotel in začela se je proizvodnja žganja Pigmalion. Dobila sva tri zlate medalje in krila so nama zrasla. Dejala sva si, da bova poskusila še to in ono in zadeva se je stopnjevala.

Takrat je bil "smilja" preteklost, žganje pa prihodnost?

Kot sem rekel, je ta plantaža zdravilnih rastlin precej težka za posel in ker je vse skupaj na jugu Srbije sem ugotovil, da sem tudi predaleč končnemu kupcu, ker sem to prodajal multinacionalki. Zaradi tega sem se odločil, da se končnemu kupcu približam na drugem področju, s proizvodnjo žganja in glede na to, da sem imel tam še kar nekaj hektarjev trte oz. vinogradov mi ta odločitev ni bila težka. Še posebej zaradi številnih nagrad tudi na ostalih tekmovanjih v regiji, ko smo dobivali številne šampionske nazive. Kupil sem opremo, najel odličnega svetovalca, ki vodi projekt, se tudi sam dodatno izpopolnjeval s številnimi tečaji in vse skupaj se je samo še nadaljevalo.

Kako pa poteka obiranje sada oz. sama trgatev?

V času obiranja sadja oz. trgatev zaposlim večje število pobiralcev, kar specializirane ekipe, drugače je pa ravno delovna sila problem in kot sem rekel je bil to tudi eden glavnih razlogov, da sem se odločil za sadje in žganjekuho. Moških se za delo v njiviali sadovnjaku praktično ne da dobiti. Pri sadjarstvu in vinogradništvu je možno uporabiti več strojne opreme kot pri ekološki pridelavi lavande, smilje ali vrtnic. 

Katero sadje imate in posledično kakšno žganje?

Za vse vrste žganja, ki ga proizvajam potrebujem najmanj tri vrste sliv, marelico, oreh, grozdje in viljamovko. Marelico tudi kupujem iz okolice Smedereva, ostalo pridelamo sami ali kooperanti pod nadzorom našega agronoma. Kooperante imam blizu. V sezonah, ko jabolko dobro rodi, kupimo stare sorte od bližnjih kmetov, da lahko pridelamo jabolčno žganje tipa Kalvados.

Kaj pa količine. Kaj ste že dosegli in koliko žganja lahko proizvedete na leto največ?

Moj cilj je 50.000 litrov žganja na sezono! Lani sem skuhal 10.000 litrov.

Pigmalion žganje poznamo, je pa to višja raven tudi kar zadeva embalažo in ne samo kakovost, ki je dokazana z nagradami in zato višja cena. Imate še kakega aduta za prihodnost?

Zapomnite si ime za moje novo žganje: «Ne sećam se!« Imam že vse pripravljeno za lansiranje na slovenski trg, v Srbiji pa ge že prodajamo. Pigmalion pa je res najvišja kvaliteta in steklenica zato stane 35 oz.40 evrov. Iščem še partnerja, ki bi bil v Srbiji prisoten ves čas in seveda strokovnjake za marketing, saj se zavedam, da je to ob kvaliteti najbolj pomembno.

Kakšna pa je skrivnost kvalitete vašega žganja, saj ni vse samo v dobrem sadju ampak je totreba znati tudi pripraviti. Mogoče kaka skrita formula kot pri Coca Coli?

Ni skrivnosti, treba je imeti pošteno izdelan izdelek, kjer je vodilo kvaliteta pred dobičkom. Pot do tega je na ta način daljša. Vsekakaor je potrebno stalno usposabljanje in izobraževanje, imam pa tudi svetovalce. Treba je pošteno delati, kupim samo sadje, ki je zrelo in ne kupujem najcenejšega, takega ki ima zgolj sladkor zaradi sladkorja. Iz kile sliv dobre kvalitete za katero plačam 25 din za kg dobim več kot pa če bi plačal 18 din. Za toliko jo namreč prodajajo marsikje (op.ur.1 evro=117 dinarjev).

Kako je s prodajo in distribucijo. Mogoče tudi na trgovskih policah?

Vse je šele pravzaprav na začetku, a imam čas in se zavedam, da grem korak za korakom. Trenutno imam dva distributerja, v Srbiji pa ne ciljam na trgovino ampak samo na restavracije oz. horeco in specializirane trgovine. Problem pri trgovcih je, ker zahtevajo preveliko maržo, a seveda v prihodnosti računam tudi na to področje, saj bom količinsko sposoben zadovoljiti tudi večje potrebe. Pred tem moram pripraviti temu ustrezen izdelek. Tudi v Sloveniji želim še bolj prodreti na horeca področje in v specializirane trgovine z žganimi pijačami kot je npr. Evino iz Ljubljane ali Drinks iz Trebnjega itd. Trenutno sem že v kakih 30 oz.40 restavracijah, z nekaterimi se še pogovarjam.

Kako pa sprejemajo v Srbiji Slovenca, ki jih premaguje v žganjekuhi. Verjetno jim ni vseeno?

V Srbiji je zanimivo zaradi velike konkurence, ker pač na vsakem vogalu »pečejo« žganje in je treba najti ciljne skupine. Tako se tam usmerjam predvsem na posamezne ciljne skupine in cehovska združenja. Zato mi je Srbija v bistvu sekundarni trg, zaključujem pa pogovore z distributerjem v Črni gori in Kosovu, a predvsem mi je primarna Slovenija oz. EU. Zanima me večji prodor v Avstrijo in na Švedsko, zanimiva je tudi Hrvaška zaradi turistične sezone.

Glavne favorite v žganju ste izpostavili, a med temi štirimi je prav gotovo kako sadje, ki ima prednost. Verjetno v vašem primeru sliva?

Da. Še posebej sem znan po slivovici, saj imam res dobre slive in to v velikih količinah.