Ali lahko poveste kako ste se razvijali kot kmet in kako je bilo tukaj pred 20 leti, ko ste prišli iz 10 km oddaljenega kraja iz Ljubljane, Sela pri Lavrici, kjer vaše kmečko poslanstvo nadaljuje sin Jure, hčer Tina pa z možem in svojo družino, kot izobražena strokovnjakinja, z vami živi in dela tukaj na Primorskem?
Uh. Začetki so bili zelo težki. Tukaj sem začel iz nič in tremi živalmi. Pred 21 leti smo imeli pri Lavrici 120 živali. A tam smo bili na vasi stisnjeni in se nismo mogli širiti zaradi razdrobljenosti parcel. Iskal sem kraj za selitev in pokazala se je priložnost tukaj v Studencu, kjer sem prevzel propadajoči sistem zadrug, KZ Postojna. To sem storil skupaj z mesarstvom Blatnik, mojimi sosedi iz Lavrice. On je tedaj tukaj odkupil mesnico, sam pa sem se priselil na tukajšnje zapuščeno posestvo in prve tri mesece spal kar v slačilnicah prostorov zadruge, ki sem jih začel obnavljati oz. podirati, preden sem si potem ustvaril nekakšno življenju primerno bivališče oz. podstrešno stanovanje.
Kaj boste imeli v prostorih, ki so tukaj pri trgovini Domači raj in so še prazni?
To bi moralo biti že odprto, a se je malo zavleklo (smeh). Tam na vogalu so že zgrajena 4 stranišča, ker ko turisti pridejo s poti, vsi takoj in naravnost iz avtobusa hočejo na stranišče. Po prihodu jih bo dočakal degustacijski prostor, kjer bom, če bom še pri močeh, razlagal obiskovalcem o procesu proizvodnje, na ekranu se bo vrtel video o delu na kmetiji, ob prihodu bomo ljudi pogostili in jim že tukaj pred obhodom pokazali dve zorilnici za sir in salame. Te bodo visele na ogled, zraven pa je ta vhod za trgovino Domači raj, ki je odprta kaki dve leti in imamo že kar nekaj stalnih obiskovalcev, veliko pa nam kupci naročajo tudi prek spleta čeprav je na policah trenutno le kakih 40 različnih izdelkov. Seveda so vsi ekološki in s certifikati.«
Kakšen je vaš pogled na kmetijstvo in težave kmetov. Ali so razmere boljše ali pač ne in ali vam pomaga država, glede na to, da sodite med velike kmetije?
Mi smo v bistvu preveliki in naša Tina zato ni mogla kandidirati za mladega prevzemnika oz. subvencije na ta račun. Nihče od politikov oz.odgovornih strokovnjakov nam ne zna natančno povedati kako velika naj bo kmetija oz. koliko hektarjev mora imeti, da je lahko uvrščena v dovoljenem razponu velikosti, da je še družinska. Koliko je to hektarjev, saj ne more biti povsod enako? Njihova meja je 70 m2, mi smo na 315 m2, vse to pa je relativno, saj je tukajšnjih 70m2 kot 30 m2 v Prekmurju, tako po pridelkih, kot po vsem ostalem, če se razumemo.
Danes položaj kmeta po vašem torej ni v redu, kaj pa je največji problem?
V Sloveniji povprečno propadejo 3 kmetije na dan, ugasne jh skoraj 1000 na leto in propadanje kmetij je tudi sicer evropski trend ampak pri nas je to še izrazitejše. Najhujši problem pa je ta, ki sem ga načel prej, ko so za mlade prevzemnike na voljo evropska sredstva, ki pa jih ne znamo izkoristiti več kot tretjino. Na vseh ostalih razpisih denarja hitro zmanjka, tukaj pa ni mladih, ki bi počrpali 40.000 evrov, da bi štartali kot mladi kmetje. Se pravi, da naj bi bilo nekaj hudo narobe z našimi mladimi kmeti, kar seveda ne drži, bržčas pa je zadaj nekaj drugega. Po moje je treba kmetijstvo zelo razbremeniti! Nadzira ga preveč institucij, več kot katerokoli drugo področje. Tu sta okoljski in kmetijski inšpektor, nadzor za naravne vire in prostor, zdaj imamo celo satelit z aplikacijo Sopotnik, ko nas tako zelo nadzirajo, da moramo upoštevati čas košnje, v katero smer in kako kosimo itd. Ampak to še ni vse. Vse to moramo potem še sami popisati in zabeležiti, da nam nadzirajo tudi to kar smo napisali. Torej se mora kmet po končanem napornem delu še usesti in vse spisati, saj v nasprotnem primeru ne dobiš subvencije. Preveč je vse te birokracije!
Ampak saj imate kmetje ravno zato pomoč s subvencijami?
Če mene vprašate so te subvencije kmetom navadna potuha in jaz bi to uredil drugače, a kaj ko me nihče nič ne vpraša. Tako kot ne nobenega pravega kmeta!
Kaj pa zadruge, te so ponos kmetijstva, kajne?
Ma kje pa. Zadružništvo je naša boleča resnica, ki zelo boli. Po mojih ocenah so zadnjih 30 let naše zadruge izgubile 2/3 premoženja, kar podpkrepim s tem, da smo imeli včasih zadružno kreditno službo, ki je ni več in je to nato postala Deželna banka, kjer zadruge niso lastnik, se pravi, da smo izgubili tudi banko.
Ali ste člani Zadružne zveze Slovenije?
Ne. Zaradi vsega kar sem povedal in razlogov je še več. Podjetje moje hčere, Bio Dobrote d.o.o., je bilo na začetku osovraženo in ustanovili smo svojo zadrugo. Ob meni so člani še sin, hčerka in zet. Nismo v Zadružni zvezi, smo pa člani Gospodarske zbornice.
| Kmalu otvoritev prvega prasilišča v Sloveniji Njihova glavna dejavnost in zaslužek so naročila javnih zavodov in prodaja velikim kupcem na različnih sejmih, kjer redno dobivajo nagrade, od trgovcev pa imajo ekskluzivno pogodbo samo z Mercatorjem. Deset let po priselitvi očeta je hči Tina ustanovila podjetje Bio dobrote d.o.o., ki skupaj s kmetijo Žgajnar žanje nagrade po različnih tekmovanjih in sejmih, vključno z največjim v Sloveniji, Agro. Letos je Tinino podjetje dobilo nagrado za linijo ekoloških mlečnih izdelkov z okusom banane od Inštituta za nutricionistiko, Pri Žgajnarjevih bodo na kmetiji, ki ji od nekdaj pravijo tudi kmetija Križman, kmalu in kot prvi v Sloveniji odprli »porodnišnico za pujse« oz. prasilišče za kraškopoljske prašiče, ki je že narejeno in je zdaj tik pred otvoritvijo, čakajo pa samo še na uporabno dovoljenje. Meso in izdelki iz kraškopoljskih prašičev so nekaj posebnega tako kot oni sami. Gre za aromatično in izredno sočno meso, ki je idealno za predelavo v suhomesnate proizvode in dobrote, ki jih ponujajo na kmetiji. Njihova mišična maščoba ima večjo vsebnost n-3, večkratnenasičenih maščobnih kislin (VNMK) in za prehrano ugodnejše razmerje n-6/n3 kot hibrid 12. Dolga hrbtna mišica ima ugodnejšo maščobnokislinsko sestavo kot dolga hrbtna mišica ostalih komercialnih prašičev. Več o sami kmetiji in ponudbi je na njihovi spletni strani www.kmetija-zgajnar.si, pišete pa jim lahko tudi na e-mail bio.dobrote@ gmail.com.
|
Avtor: Igor Đurović
Foto: Ivan Bottteri
