Tovrsten trajnosten način pridelave hrane, ki se uporablja za gojenje rib in pridelavo zelenjave, velja tudi za model krožnega gospodarstva, pri katerem je poraba vode veliko manjša kot pri tradicionalnih praksah.
Akvaponika je trajnosten, breztalni način pridelave hrane v rastlinjaku, ki združuje ribogojstvo in pridelavo zelenjave. V sistemu voda ves čas kroži, večino hranil za zelenjavo pa predstavljajo ustrezno obdelani ribji izločki. Pri taki pridelavi se porabi približno 90 odstotkov manj vode kot pri gojenju v tleh in vzreji v sistemih, kjer voda teče neprekinjeno, pravijo deležniki projekta, katerega namen je širjenje omenjenega načina pridelave hrane.
Na slovenski strani sistem sloni na sladki vodi, gojijo pa šarenko, solato in mikrozelenje, medtem ko na italijanski strani sistem sloni na slani vodi, gojijo pa brancina, slanušo in makroalge. Za solato so se odločili, ker je tržno najbolj zanimiva čez celo leto, je pred nekaj dnevi ob robu konference o trajnostni pridelavi hrane z akvaponiko pojasnila Ana Slatnar z ljubljanske biotehniške fakultete, ki je eden od šestih partnerjev projekta.
Tudi sicer je takšen način gojenja primeren zlasti za gojenje listnate zelenjave. Kot je dejala Slatnar, na prostem solata običajno zraste v šestih do devetih tednih, odvisno od razmer, ki jih ni mogoče pogojevati, medtem ko so s sistemom akvaponike, ki ga imajo na fakulteti, do pridelka prišli v enem mesecu.
Poleg finančne rentabilnosti pa je največji izziv akvaponike ljudem pokazati, da hrana iz takih sistemov ni manj okusna. "Zdaj obstaja prepričanje, da je vse, kar je povezano s hidroponiko ali akvaponiko, vodno, brez okusa, kemično pridelano, vendar ni tako, saj so tukaj hranila naravna, hrana pa je pridelana ob naravni svetlobi," je poudarila Slatnar in dodala, da so za uspešno zgodbo akvaponike potrebni tako zootehniki z ribogojskim znanjem kot agronomi z agronomskim znanjem.
Po mnenju vodje zadružne proizvodnje pri KZ Agraria Koper Patricije Pirnat je ta sistem dober zlasti za degradirana območja in velika mesta ter območja, kjer je zemlja onesnažena, saj takšna pridelava ne rabi zemlje. Prav tako meni, da bo sistem postal še aktualnejši v luči podnebnih sprememb, saj porabi manj vode, okolje za pridelavo pa je bolj kontrolirano.
Projekt BeBlue sloni na rezultatih, doseženih v okviru projekta čezmejnega sodelovanja Bluegrass, ki se je končal leta 2020. Aktualni projekt, ki se je začel septembra lani in bo traja do avgusta prihodnje leto, je vreden nekaj manj kot 750.000 evrov, k čemur bo blizu 600.000 evrov primaknila EU.
