»Dežela potrebuje podeželje« je bil osrednji klic letošnjega Kongresa Zadružne zveze Slovenije v Portorožu. Udeleženci so postavili kritično ogledalo preteklim desetletjem kmetijske politike in pozvali k vzpostavitvi dolgoročne, stabilne prehranske verige, katere rdeča nit bo surovina slovenskega porekla, in ki ne bo le na papirju, temveč bo temeljila na realnih učinkih in močni povezavi med kmeti, zadrugami, živilsko-predelovalno dejavnostjo in potrošnikom.
»Zadružni sistem obstaja zato, da kmet ni sam in da kmetijsko-prehranska veriga ter potrošnik niso odvisni od tujih dobav – tako v normalnih razmerah kot v času kriz,« je v uvodu izpostavil Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije (na zgornji fotografiji). Poudaril je, da zadruge niso le gospodarski subjekt, temveč s svojimi kmeti člani del kritične prehranske infrastrukture države. Da zadružništvo ni le gospodarski model, temveč način razmišljanja o družbi, prepričanje, da skupnost, ki temelji na sodelovanju, odgovornosti in solidarnosti, ustvarja trajnejše rezultate kot sistem, ki temelji zgolj na kratkoročnem dobičku. Manj birokracije, več dialoga in zaupanja med kmeti in državo so temelji, da slovensko kmetijstvo in z njim povezana predelovalna dejavnost ostaneta močna in stabilna. Zato podpora zgolj preko kmetijskih subvencij ni dovolj: »Država mora kmete in zadruge obravnavati kot partnerje. Potrebujemo stabilne pogoje za vlaganje v predelavo, saj le močna veriga v lasti kmetov zagotavlja, da hrana dolgoročno ostane varna, dostopna in slovenska.«
Častna govorka kongresa, predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar, je v svojem nagovoru izpostavila, da je odporno kmetijstvo steber državne suverenosti. »Prepričana sem, da družinske kmetije skupaj z zadrugami ostajate temelj trajnostnega in enakomernega regionalnega razvoja Republike Slovenije. Slovensko podeželje ohranjate produktivno in pestro z vidika biotske raznovrstnosti in habitatov ter zagotavljate socialno varnost. Ste tudi temelj dolgoročne prehranske suverenosti naše države, kjer ne gre samo za pridelane količine, temveč tudi za ohranjanje in prenašanje znanja o kmetovanju, ki se z uporabo sodobnih tehnologij iz roda v rod nadgrajuje,« je dejala predsednica in dodala, da zadostnih količin dostopne lokalne hrane in ohranjanja domačih delovnih mest ne bomo dosegli z uvozom. »Novi večletni finančni načrt in skupna kmetijska politika po letu 2027 sta priložnost, da se kmetijsko-živilskemu zadružništvu tako na evropski kot tudi državni ravni prizna vrednost, ki jo ima za vse nas.«
»Evropska unija mora postati bolj povezana in učinkovita, če želimo našemu sektorju omogočiti enakovredno konkuriranje na globalnem trgu. Ključno je zagotoviti resnično enake pogoje na enotnem evropskem trgu. Za kmete in zadruge to pomeni predvsem odpravo regulativnih neskladij, nasprotujočih si ciljev in nepotrebne kompleksnosti ter ustvarjanje boljšega okolja za rast, produktivnost in inovacije v celotni agroživilski verigi,« pa je v uvodnem nagovoru izpostavil Lennart Nilsson, predsednik Cogeca (na spodnji fotografiji).
Kje je danes slovenski kmetijsko prehranski sistem in kdo ga kroji?
Ena osrednjih točk kongresa je bila okrogla miza o učinkih Skupne kmetijske politike (SKP) in razmerju moči v kmetijsko-prehranskem sistemu. Govorci so si bili enotni: v 20 letih je bilo v izvajanje ukrepov SKP vloženo 6,7 milijarde evrov, od tega 21 % v naložbe na kmetijska gospodarstva in v živilsko-predelovalno dejavnost, a se še vedno vrtimo v začaranem krogu strategij, projektov in novih terminov, medtem ko realni učinki na terenu zaostajajo za vloženimi sredstvi.
Govorci so izpostavili tudi izgube, ki so jih v vseh teh letih prinesle prodaje slovenskih podjetij živilsko-prehranske industrije tujim korporacijam. »Če držiš lastništvo, držiš strategijo,« je poudaril mag. Janez Rebec, predsednik ZKŽP pri Gospodarski zbornici Slovenije ter opozoril, da je vprašljiva tudi stabilnost na videz trdnih prehranskih verig. Poudarjeno je bilo tudi, da slovensko kmetijstvo trpi zaradi pomanjkanja jasne vizije »kam želimo priti«. Potenciala je še veliko, a ga dušijo nenehne spremembe smeri, izjemno zaskrbljujoča je nezadostna generacijska prenova.
Posebna pozornost je bila namenjena problematiki percepcije potrošnika. Zaradi ogromnih proračunov za oglaševanje imajo danes največji vpliv na kupca trgovci. Ti pa, kot je bilo slišati v razpravi, pogosto nimajo niti zavesti niti prave potrebe po dejanskem soustvarjanju slovenske prehranske samooskrbe, temveč sledijo izključno lastnim trgovskim interesom. »Trgovci imajo danes popolno manipulacijo nad t.i. »mind-setom« potrošnika. Vprašanje je, kje najti finance in kako oblikovati naracijo, ki lahko parirata taki investiciji, kot jo v oglaševanje vlagajo trgovci,« je izpostavil agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, ki ključnega aduta države v tem smislu vidi v močno okrepljeni promociji sheme Izbrana kakovost Slovenija. Govorci so si bili glede te tematike enotni, da je potrebna pametna intervencija države.
Družinske kmetije in zadruge kot hrbtenica odpornosti
Slovenska trajnostna kmetijsko-prehranska veriga temelji na kmetijski pridelavi in prireji, ki ju v pretežnem delu zagotavljajo družinske kmetije. Te vztrajajo v vseh krizah, a so brez povezovanja v zadružne verige ranljive. Kongres je jasno sporočil, da je prav zadružništvo tisto ogrodje, ki omogoča kmetu lastništvo nad verigo in predelavo. Da bi to infrastrukturo ohranili, potrebujemo strateški premik od zgolj »preživitvenih subvencij« k sistemski podpori predelovalni dejavnosti, ki temelji na slovenski surovini, ter vključitev zadrug z družinskimi kmetijami članstva med kritično infrastrukturo države.
Izkušnje iz tujine: Italijanski model sektorja krompirja
Slovenija je iz dežele svežega domačega krompirja, postala dežela uvoženega zamrznjenega krompirčka in egipčanskega svežega krompirja. Dr. Tanja Travnikar iz Kmetijskega inštituta Slovenije, ki je predstavila prvo oceno stanja Slovenskega kmetijstva za leto 2025, je v zaključku svojega predavanja predstavila stanje v sektorju krompirja. V povprečju prebivalec Slovenije danes poje 71 kg krompirja, od tega 45 kg svežega in 26 kg predelanega – pretežno uvoženega v obliki zamrznjenega krompirčka za cvrenje. Samooskrba s krompirjem je v 20 letih padla iz 69 % na 44 %, pri čemer je danes struktura uvoza: 54 % predelan krompir (zlasti zamrznjen »pomfri«, tudi čips), 41 % svež krompir in 5 % semenski krompir. 49 % svežega krompirja uvozimo iz Egipta.
Kako so pristopili k zaščiti lokalne pridelave krompirja v Italiji, je s primerom dobre prakse predstavil Fabiomassimo Bosca, tehnični direktor Nacionalnega združenja organizacij proizvajalcev krompirja (UNAPA). Italijanski pridelovalci so dokazali, kako se s pametno uporabo mehanizmov SKP, združevanjem in skupnim pristopom, vključno s skupnimi naložbami in skupnim pogajanjem o cenah, doseže stabilnost, ki je slovenski pridelovalci zaradi razdrobljenosti pogosto ne dosežejo.
Izzivi evropskega agroživilskega sektorja
O prihodnosti in vrzelih evropskega kmetijstva sta spregovorili tudi ugledni gostji:
Branka Tome, vodja enote R2 pri Evropski komisiji, je predstavila obete za Skupno kmetijsko politiko po letu 2027 in kot nosilno usmeritev novega predloga Evropske komisije poudarila zagotavljanje stabilnosti in poenostavitve. »Kmetijska politika mora biti kontinuiteta in čim bolj stabilna, dobrodošle pa so tudi poenostavitve in združitve za lažje doseganje ciljev,« je dejala. Predstavila je tudi dve novosti predloga, in sicer predlog, da se četrtina načrtovanih sredstev definira kot nerazporejenih, prepuščenih torej državam za lastno razporejanje med različne politike. Ob znižanju sredstev za SKP je zato izrednega pomena, da nacionalna politika prepozna graditev odpornega kmetijsko-živilskega sistema kot eno ključnih prioritet za prehransko suverenost in s tem nacionalno varnost. Druga izpostavljena novost pa je bila predlagana t.i. Varnostna mreža enotnosti, torej sredstva, ki so namenjena za hitro reševanje nastalih kriznih razmer.
Elli Tsiforou, generalna sekretarka Copa Cogeca je poudarila, da EU varnosti ni brez prehranske suverenosti. Hkrati je izpostavila, da se z novim večletnim finančnim načrtom ruši SKP, saj bodo del sredstev države lahko prerazporejale med različne politike, kar po prepričanju Copa Cogece pomeni grožnjo skupnim interesom, zlasti evropski prehranski suverenosti. Opozorila je tudi na kontekst, v katerem je novi predlog nastal: »To je prva reforma SKP, ki je bila pripravljena brez dialoga, brez posvetovanja,« je pojasnila.
Kongres se je zaključil z jasno zahtevo odločevalcem: slovensko kmetijstvo ne potrebuje novih papirnatih strategij, temveč politično voljo za vzpostavitev stabilnega, dolgoročnega in predvsem realno delujočega samooskrbnega sistema.
| O ZADRUŽNI ZVEZI SLOVENIJE Zadružna zveza Slovenije združuje: |
Vir/Foto: ZZS
