.jpg?crop=true)
Kljub temu na TZS ugotavljamo, da samo podaljšanje regulacije cen EE slovenskemu gospodarstvu ne zagotavlja konkurenčnega poslovnega okolja, saj so regulirane cene višje kot pa so trenutne tržne cene. Zagotavljanje konkurenčnih pogojev in s tem povezana ustreznejša regulirana višina cen električne energije bi po našem mnenju ugodno vplivalo predvsem na umiritev rasti drobnoprodajnih cen v skupini prehrane, ki od zadnjega kvartala 2022 kaže trend postopnega zniževanja obsega prodaje.
Vlada Republike Slovenije je na včerajšnji seji sprejela Uredbo o določitvi cene električne energije in Uredbo o določitvi cene električne energije za mikro, mala in srednja podjetja, ki določata najvišjo dovoljeno drobnoprodajno ceno električne energije za male poslovne odjemalce in za mikro, mala in srednja podjetja. Na TZS ugotavljamo, da izključno podaljšanje obeh omenjenih uredb slovenskemu gospodarstvu ne zagotavlja konkurenčnega poslovnega okolja niti do sosednjih držav niti do drugih trgovinskih partneric. V slovenskih podjetjih, ki imajo nekonkurenčne cene električne energije, v primerjavi s svojimi konkurenti v tujini, se že kažejo negativne posledice.
Podjetja poročajo o zmanjšanju obsega naročil, o izgubi poslovnih partnerjev na globalni ravni, posledično pa so ogrožena tudi številna delovna mesta. Razmere na slovenskem, evropskem in globalnem trgu se zaostrujejo. Samo podaljšanje uredbe za mikro, mala in srednja podjetja na enakem nivoju cene, ki velja do 30.6.2023, ki pa je v povprečju za 65,00 EUR na MWH višja kot pa je cena v Nemčiji, oziroma skoraj trikrat višja, kot je cena na Hrvaškem, torej nikakor ne zagotavlja konkurenčne primerljivosti.
Poleg tega še vedno ostaja precejšnje število vsebinskih vprašanj nerešenih in to kljub dejstvu, da je TZS večkrat ustno in pisno izrazila zaskrbljenost vsem pristojnim ministrom kot tudi predsedniku vlade.
Za trgovska podjetja, od katerih se pričakuje, da bodo še naprej blažila posledice visokih cen elektrike vzdolž celotne oskrbovalne verige, zagotavljala nemoteno oskrbo prebivalstva ter nenazadnje slovenskemu potrošniku zagotavljala konkurenčno primerljive cene živil in neživil v primerjavi s tujino, je takšna višina reguliranih cen nesprejemljiva.
Ponovno izpostavljamo primer Nemčije, kamor naša podjetja največ izvažajo. Podjetja na tem trgu za elektriko plačujejo 130 evrov na MWh (za 70 odstotkov porabe iz leta 2022), medtem ko podjetja v Sloveniji, kljub subvencijam, plačujejo v razponu med 200 in celo do 350 evrov na MWh. Ob takih enormnih razlikah je jasno, da slovenska podjetja ne morejo biti konkurenčna.
V neenakopravnem položaju so tudi tista mikro, mala in srednje velika podjetja, ki bi lahko koristila regulirano ceno, pa tega ne morejo, ker nimajo lastnega odjemnega mesta, kot na primer podjetja v nakupovalnih ali v industrijskih centrih. Ta podjetja resda lahko zaprosijo za pomoč po zakonu, vendar pod strogimi pogoji, ki za ostala podjetja z regulirano ceno ne veljajo. Podobno se dogaja tudi povezanim podjetjem.
Zagotavljanje konkurenčnih pogojev glede cene električne energije bi po našem prepričanju ugodno vplivalo predvsem na umiritev rasti drobnoprodajnih cen v skupini prehrane, ki že od zadnjega kvartala lani kaže trend postopnega zniževanja obsega prodaje, kar posledično pomeni, da del svojih prihodkov preko pobranega DDV izgublja tudi država. Tako trgovina kot ostali deležniki v oskrbni verigi rezerv nimajo več in brezdvoma bi učinkovitejši ukrepi države lahko vsaj delno omilili sedanje stanje.
Nikakor si zaradi primanjkljaja v proračunu RS ne želimo ponovnega scenarija, po katerem bi se vlada odločila za ponovno t.i. »začasno« povišanje davka na dodano vrednost, kot je že bilo v preteklosti, in je kasneje »začasnost« postalo »stalnica«, kar še posebno v aktualnem času poslabšanja napovedi ključnih ekonomskih kazalcev s strani IMF, nikakor ne bi bila koristna poteza niti za gospodarstvo, niti za potrošnika.
