V Evropski uniji pridelujejo riž v osmih državah, Italija pa je najpomembnejša, saj proizvedejo 52 odstotkov vse evropske pridelave. Riž gojijo na od 200 do 227 tisoč hektarjih površin, pri čemer deželi Piemont in Lombardija prispevata 92 odstotkov vse italijanske proizvodnje. V prelepi podalpski krajini smo minuli teden obiskali plantaže in proizvodnjo riža v tovarni z najdaljšo tradicijo, Riso Scotti. Tamkajšnji kmetovalci so že pred stoletji ocenili, da sta obilje vode in plast ilovice pod rodovitno rušo odlična pogoja za gojenje riža in v to smo se prepričali tudi sami.
Leta 1997 so v vasici Vercelli, ki smo jo obiskali najprej, »lansirali« novo zvezdo riža, ki je, da bi bila še bolj posebna, črne barve in so jo poimenovali Venere (po italijanski boginji lepote Veneri). Ne boste verjeli, a obstaja na tisoče vrst riža in če kje vedo, kako se proizvajajo, je to v svetovnem gigantu med proizvajalci najbolj popularne azijske hrane, ki pa vedno bolj prodira tudi na evropski trg in tudi slovenske trgovinske police. Seveda, tudi po zaslugi multinacionalke Riso Scotti in v Italiji smo se ob našem obisku med drugimi srečali tudi z glavnima lastnikoma podjetja, očetom dr. Angelom Dariom in njegovo najmlajšo oz. tretjo hčerko Lucrezio Scotti, kakor tudi z nekaterimi zaposlenimi, predstavniki trženja in izvoznimi menedžerji: Claudiem, Umbertom, Lauro itd. Vsi so bil zelo prijazni gostitelji in so nam povedali marsikatero zanimivost o zgodovini tako riža, kakor tudi poslovanja njihove ugledne znamke, ki je zelo uspešna tudi na slovenskem trgu.
Za začetek smo obiskali riževa polja, kjer je ravno potekala žetev in predstavili so nam Združenje Sa.Pi.Se., s katerim sodelujejo glede preizkušanja riža v tamkajšnjih laboratorijih in na testnih poljih, kjer odkupujejo »zlat« oz. če govorimo o enem izmed zadnjih hitov in Veneri, »črn« zaklad riževega zrnja. Generalni menadžer Sa.Pi.Se-ja, Carlo Minoia nam je ob tem predstavil delovanje Združenja kmetov iz Lombardije oz.Piemonta in Sardinije ter njihovo sodelovanje z podjetjem Rio Scotti, o pomenu vode za pridelavo riža pa je povedal: »Voda je zelo pomembna, vendar je treba poudariti, da riž ne zahteva večje količine vode kot druge kulture. V bistvu je voda pomembna predvsem za vzdrževanje stalne temperature v samih zemeljskih tleh, saj je riž rastlina, ki je občutljiva na nihanje temperature ter na to, da se cikel žetve uspešno zaključi in da dosežemo največjo produktivnost. Količina vode, potrebna za riževo njivo je praktično enaka in identična tisti, ki je potrebna v enem letu za koruzo ali druge žitarice.«
Minoia nam je predstavil tudi starejšega gospoda in enega izmed solastnikov podjetja, kmeta Massima, ki nas je odpeljal do njive, kjer je s kombajni potekala žetev Venere, omenjene »zvezde« zadnjega poglavja v bogati zgodovini zgodbe Riso Scotti, ki samo na sedežu podjetja v Pavii zaposluje skoraj 400 ljudi. Pred velikimi proizvodnimi poslopji in sedežem podjetja, kjer riž pridelujejo povsem trajnostno, kar pomeni brez vseh zavrženih odpadkov in to vseh 365 dni v letu (vsak dan minimalno 10 ton), je tik ob okrasnem mlinu na vodi, skoraj petmetrski kip glave znanstvenika Leonarda Da Vincija.
Velikan med izumitelji je bil namreč tudi sam iz teh krajev in čeprav na prvi pogled nima nič z rižem in niti s tem, da v njegovih krajih na tisočih hektarjih zdaj tako uspešno vzgajajo »azijsko« žitarico, je v bistvu to le na prvi pogled, kar je poudaril tudi lastnik podjetja in član pete generacije družine Scotti in sedanja št. 1 podjetja, Dario. »Naše podjetje ima skoraj 170 let. Mi gre kar na smeh, ker sem še pred nekaj leti govoril o 160, zdaj pa smo že blizu 170. obletnice, saj začetek sega nazaj v leto 1860, v čas združitve Italije. Leonardo da Vinci je živel približno dvajset let v Pavii, ker se je ukvarjal z marsikaterimi izumi in med ostalim je študiral tudi o kanalizaciji vode. Ta je izjemno pomembna za svet riža in zahvaljujoč temu preučevanju je 'prišel' v našo pokrajino, kjer smo kasneje omogočili razvoj riževih polj. Zato je Leonardo da Vinci zelo usklajen z našim mestom, delom in riževim poljedelstvom. Spodbujal je koncept trajnosti, ki se ga držimo v sedanjem času in enako kot mi, bil sposoben dodati vrednost vodi, preprečevati njeno 'zapravljanje' ter jo uporabljati na učinkovit in okolju prijazen ter ekonomičen način. Zato je za nas tako zelo pomemben.« Leonardo da Vinci je tako Riso Scottijev ambasador trajnostnega programa, glavni stebri družbe pa so inovacije in trajnost, česar se v podjetju še kako dobro zavedajo in v tej smeri uspešno tudi poslujejo.
Azijski riž je dolg in se uporablja v glavnem kot priloga k jedem, a v Italiji se je razvil poseben riž za rižote, zaradi česar je riž postal glavna jed – še posebej Venera ni več niti priloga. Ne uživa se več samo z mesom ali ribami, ampak je riž postal marsikdaj in marsikje osrednja, glavna jed. Zato so nastale značilne sorte riža za rižoto, ki se gojijo le v njihovi regiji, kot so: Carnaroli, Sant'Andrea, Baldo, Arborio. Posebnost te pokrajine je mikroklima, idealna za gojenje riža in v raziskovalnem centru v vasici Vercelli se ukvarjajo tudi z razvojem novih sort, ki jih primerjajo s starimi, da bi identificirali najboljše, kar lahko ponudijo trgu. Ko jih prepoznajo, jih zabeležijo, spremljajo njihov razvoj in kmalu lahko postanejo riž, ki ga bomo imeli na krožnikih v prihodnjih letih.
Trenutno je hit omenjeni črni riž Venere. Lucrezia Scotti, ki je predstavnica 6. generacije dinastije Scotti, se je dotaknila še nove kategorije, ki so jo razvili iz omenjenega riža – Pasta Venere: »Pasta Venere je posebna vrsta testenin. Že na prvi pogled lahko to opazimo, saj ima edinstveno, zelo prepoznavno črno barvo in okus, ki doda našemu jedilniku in tradicionalni kuhinji pridih mode, sodobnosti in inovativnosti. Naše testenine so obogatene z različnimi vitamini, vlakninami, beljakovinami in antioksidanti antiocianini, ki so ena od ključnih značilnosti črnega riža. Testenine so z njim potem posebne, saj so narejene iz določenega odstotka črnega riža in majhnega odstotka pšenice, kar pripomore k temu, da dobimo odličen okus, ki ostaja edinstven ravno zahvaljujoč uporabi črnega riža Venere. Kdor prvič poskusi testenine Venere, doživi dve fazi spoznavanja testenin. Prvo, ko se kuhajo, torej med samo fazo kuhanja, ko se širi prijeten vonj. Skoraj kot sveže pečen kruh, ki je nekaj edinstvenega in kar zagotavlja ravno črni riž Venere. Ko pa so enkrat skuhane, pride nepozaben trenutek, ko jih poskusimo. Ni potrebno narediti niti preveč kompleksnih omak, ravno nasprotno – bolj preprost kot je dodatek, bolj lahko cenimo in vrednotimo privlačen okus testenin, ki jih enostavno morate poskusiti, saj so enkratne (smeh).«
| Italija je št. 1 na evropskem zemljevidu riža Riž predstavlja osnovni vir prehranjevanja za skoraj polovico svetovnega prebivalstva, pri čemer je Azija največja potrošnica, riž pa tam predstavlja do 50 % vnosa dnevne kalorije. Za več kot pol svetovnega prebivalstva ima riž podoben pomen, kot ga imata pri nas kruh in krompir. V svetu je med žiti riž po pogostosti uživanja na drugem mestu, takoj za pšenico. Evropejci ga v povprečju zaužijemo le 4,8 kg na leto, Slovenci še manj 3,7 kg, Italijani okoli 5 kg na prebivalca (cca.10 kg na severu, cca. 2 na jugu), kar je zelo malo v primerjavi z Azijci. V Myanmaru ga pojedo kar 197 kg na prebivalca letno, na Kitajskem 78,5 kg, na Japonskem 57 kg itd. Kitajska je največji svetovni porabnik in proizvajalec riža. Poraba riža tam znaša skoraj 143 tisoč ton letno, kar ustreza skoraj 30 % svetovne proizvodnje riža. Približno 65 % kitajskega prebivalstva porabi riž kot osnovno hrano, kar je spodbujala široka uporaba hibridov in primerni pogoji gojenja. Kitajska pogosto izvaža in uvaža riž, za razliko od prejšnjih let pa je tudi neto izvoznica. Sledijo, Indija, Indonezija, Bangladeš, Vietnam Filipini, Tajska, Burma, Japonska, Brazilija ... |
