V DS za dvig samooskrbe v celotni verigi, od kmeta do trgovine

Posvet sta vodila državna svetnika Marko Staroveški in Branko Tomažič, predsednik Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Namen široko zastavljenega posveta je bil preseči napetosti med deležniki v celotni prehranski verigi in s tem spodbuditi povečanje samooskrbe s hrano v Sloveniji. 

Uvodoma je predsednik Državnega sveta Marko Lotrič poudaril, da sta prehranska varnost in samooskrba ključna elementa prehranske suverenosti države. Med izzivi je omenil nizko stopnjo samooskrbe s ključnimi živili, premajhen delež domače hrane v prehrani prebivalstva, omejene možnosti za pridelavo hrane, premalo smelo kmetijsko strategijo in politiko, razmerje med površino obdelovalnih površin in številom prebivalcev ter visoko povprečno starost lastnikov kmetijskih gospodarstev. »Brez lokalno pridelane in predelane hrane, trajnostnega prehrambnega sistema ni. Ključna za učinkovito delovanje celotnega prehrambnega sistema je povezanost v agroživilski verigi, ki deluje le, če so tako tveganja kot tudi dobički znotraj nje pravično porazdeljeni,« je dejal in izrazil upanje, da bodo zaključki posveta prispevali k oblikovanju trajnostnih rešitev, »ki bodo povečale prehransko samooskrbo, spodbudile lokalno pridelavo in prispevale k obstoju ter razvoju slovenskega kmetijstva, s tem pa tudi zagotovile stabilnost in varnost našega prehranskega sistema za vse nas kot potrošnike«.

Državni svetnik Marko Staroveški je med izzivi povečevanja samooskrbe omenil razdrobljenost kmetijskih gospodarstev, vedno več birokratskih ovir in administrativnih zahtev ter vedno pogostejše naravne nesreče. Med področji, na katerih bi lahko v večji meri izkoristili potencial, je omenil zadružni sistem, podjetniško kmetijstvo in odprto vprašanje primernega načina varovanja semen domačih sort. Spomnil je, da imamo močno razvito vrtičkarstvo. »Po oceni Statističnega urada Republike Slovenije ima kar 63 % gospodinjstev lastno pridelavo zelenjave, sadja, mesa in drugih živil, kar predstavlja okoli 400 evrov letne vrednosti na gospodinjstvo«.

Generalna direktorica Direktorata za hrano in ribištvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ana Le Marechal Kolar je predstavila stanje samooskrbe in porabe nekaterih pomembnejših živil rastlinskega in živalskega izvora, pri čemer je posebej izpostavila pridelavo zelenjave in sadja. Predstavila je projekt spremljanja podatkov v verigi preskrbe s hrano in orisala možne načrte za nadaljnje delo na tem področju. Poudarila je, da je odporen prehranski sistem temelj prihodnosti celotne družbe ter da je za izboljšanje trajnostnega prehranskega sistema nujna obravnava celotne verige preskrbe s hrano. Za konec je navedla nekaj predlogov sistemskih ukrepov za zagotavljanje prehranske varnosti in opozorila na nujnost strukturnih sprememb v kmetijstvu ter okrepitve organiziranosti verige preskrbe s hrano.

Generalna direktorica Direktorata za vode pri Ministrstvu za naravne vire in prostor dr. Lidija Globevnik je spregovorila o pomenu zmanjševanja poplavne ogroženosti s suhimi in mokrimi zadrževalniki, o melioracijskih sistemih, kmetovanju na vodovarstvenih območjih, na katerih se nahaja ena tretjina kmetijskih površin, in nadomestilih za zmanjšanje dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Poudarila je nujnost, da različni deležniki najdejo skupen jezik glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev in višine nadomestil za izpad dohodka. Izpostavila je aktualni raziskovalni projekt ocene vpliva ribištva na kakovost jezerske vode in projekt vodne varnosti Pomurja (namakanje iz reke Mure), ki se izvaja v okviru načrtovanja ukrepov za povečanje odpornosti na suše in poplave.

Generalna direktorica Direktorata za notranji trg pri Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport mag. Karla Pinter je poudarila, da je zagotavljanje samooskrbe na področju prehrane in s tem povečanje prehranske varnosti eden izmed pomembnih ciljev in prioriteta države, saj je prehranska varnost ključna strateška dobrina, ki mora biti dostopna vsem prebivalcem Republike Slovenije. »Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport je močno vključeno v dogajanja in problematiko razmerij med deležniki v prehranski verigi, saj dejavno sodeluje pri vsakokratnem izboru Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano ter skupaj s kmetijskim ministrstvom in Javno agencijo RS za varstvo konkurence zagotavlja poštene odnose v prehranski verigi«. Ministrstvo je med drugim pristojno tudi za področje trgovine in blagovnih rezerv.

Prof. dr. Andrej Udovč z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani je spomnil, da je za dvig slovenske samooskrbe nujno ustrezno upravljanje z razpoložljivimi viri: naravnimi, ekonomskimi in družbenimi, pri čemer smo pri naravnih virih v Sloveniji soočeni z velikimi omejitvami, saj le slaba tretjina območij nima omejitev za pridelavo hrane. Posledično so glavni pogoj za povečanje samooskrbe ekonomski in družbeni razvojni dejavniki, za razvoj katerih potrebujemo ustrezno razvojno politiko, ki ne sme biti domena samo kmetijskega sektorja, ampak celotne družbe. Dodal je, da Slovenija nima možnosti za popolno samooskrbo ter da v sodobnem svetu nimamo države, ki bi bila s hrano stoodstotno samooskrbna.

Mag. Ben Moljk s Kmetijskega inštituta Slovenije je poudaril, da se preskrba s hrano začne z naravnimi danostmi in resursi, kot so kmetijska zemljišča, število živali in razpoložljiva delovna sila v kmetijstvu. »Zaradi razvitosti gospodarstva v Sloveniji, kmetijstvo res nima velikega deleža v narodnem gospodarstvu, pomembno pa prispeva k deležu zaposlenosti in je neločljivo povezano s številnimi drugimi sektorji gospodarstva, ko so živilsko-predelovalna industrija in druge s kmetijstvom povezane panoge,« je dejal. Na kmetijstvo je treba gledati tudi z vidika javnih dobrin, ki jih ne moremo meriti z ekonomskimi kazalniki (turizem, obdelanost krajine, poseljenost podeželja, itd.). 

Predsednica Trgovinske zbornice Slovenije mag. Mariča Lah je izpostavila vlogo trgovinske panoge v prehranski verigi, pri čemer je njena ključna naloga zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno dobavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane ob upoštevanje predpisov in standardov na ravni EU in na nacionalni ravni z namenom zagotavljanja visokega varstva potrošnikov. Slednje pa je možno le v sodelovanju s pridelovalci, proizvajalci in predelovalci, ki trgovini dobavljajo te proizvode in izdelke. Ob tem se mora trgovinska panoga prilagajati tudi potrebam in željam potrošnikov, ki so vedno bolj racionalni in pri svojih nakupnih odločitvah tehtajo med ceno in kakovostjo. »Na TZS ugotavljamo, da potrošnik ceni slovensko poreklo, vendar ključno vlogo pri nakupni odločitvi vendarle igra cena. Slednje kažejo tudi podatki, saj je bil potrošnik v letu 2022 za blago slovenskega porekla pripravljen odšteti le še 6 % več, medtem ko pred desetletjem 15 % več«. Spreminjajo se tudi nakupne navade, potrošniki tedenske nakupe opravijo z obiskom petih trgovin, velik poudarek dajejo izdelkom v akciji, v ospredju so tudi trgovske blagovne znamke je poudarila. 

Predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič je predstavil prednosti zadružnega sistema. »Kmetijsko-živilska dejavnost zadrug temelji na lokalnem pridelku slovenskega porekla družinskih kmetij. Kmetijska zadruga, ki v okviru svoje dejavnosti ali dejavnosti zadružnih podjetij pridelke tudi predela v živilske izdelke z dodano vrednostjo ter proda v lastnih maloprodajnih trgovinah, je najkrajša organizirana veriga vrednosti, ki je v celoti v lasti kmeta, ki z njo upravlja in jo nadzoruje. Dodana vrednost in dobiček, ki je ustvarjen v zadružni kmetijsko-živilski verigi, se v celoti prerazporedi h kmetu in njegovi zadrugi za pokritje stroškov, pravično plačilo dela in tehnološki razvoj. Končna cena hrane za potrošnika ni obremenjena z maržami posrednikov, ki zasledujejo interese lastnikov in kapitala. Kmetje povezani v zadruge vstopajo v vertikalne verige močnejši. Politično in gospodarsko dovolj zrela okolja zaradi vsega navedenega zato krepijo svoje kmetijsko-živilske verige z ustvarjanjem stabilnejšega poslovnega okolja in z ustvarjanjem spodbudnih pogojev za njihov tehnološki razvoj, kar je predpogoj za višjo stroškovno učinkovitost in trajnost ter zmanjševanje cenovne nekonkurenčnosti.«

Branko Ravnik je predstavil vlogo in naloge Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano in prednostne vsebine ter način implementacije. Spregovoril je o nedovoljenih ravnanjih v verigi preskrbe s hrano in o njihovem vplivu na prehranske sisteme, kako se nedovoljena ravnanja zaznava in s kakšnimi ukrepi se jih odpravlja. Predstavil je tudi predloge Evropskega ekonomsko-socialnega odbora za vzpostavitev trajnostnih prehranskih sistemov. Predlagal je vzpostavitev novega poslovnega modela za Izbrano kakovost Slovenije.

Predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič je uvodoma spomnil, da so razmere, v katerih pridelujejo hrano slovenski kmetje, težke. Glede na birokratske ovire, dostopnost zemljišč, omejitev glede fitofarmacevtskih sredstev (na voljo polovico manj snovi kot v EU), je stopnja samooskrbe dobra, lahko bi bila pa še boljša. »Zato kmetijstva ne smemo prepustiti stihiji. Tako kot si trgovci želijo konstantnosti pridelkov, si kmetje želimo stabilnosti in dolgoročnosti,« je poudaril. Opozoril je, da imamo pogosto na policah nižjo ceno od proizvodne oziroma lastne cene, kar ni prav, saj s tem hrano razvrednotimo.

Direktor Evrosada Boštjan Kozole je opozoril, da so pogoji dela v kmetijstvu vedno težji. Prav tako na pridelavo hrane vplivajo tudi podnebne spremembe, zato je pridelati sadje in zelenjavo tako v Sloveniji kot v Evropi vsako leto težje. Lokalno pridelano sadje in zelenjava posledično ne morejo biti poceni.

Direktor KGZ Škofja Loka Mitja Vodnjov je poudaril, da je pri povezovanju najtežje najti model, ki bo dejansko povezoval in bo hkrati vzdržen. KGZ Škofja Loka povezuje več kot 470 članov, 13 partnerskih zadrug, učinki so vidni predvsem pri pogojih nabave, marketingu in pretoku informacij. Med ovirami, ki jih pred njih postavlja država, je izpostavil zakon o evidenci delovnega časa, brzdanje inflacije na način brzdanja cen oziroma vodenja statistike, ki predvsem vzame veliko časa, učinek pa je nepomemben, ter spremljanje košarice maloprodajnih cen.

Predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij in predsednik uprave Pivka d. d. mag. Janez Rebec je predstavil lastniške spremembe, ki jih doživljajo živilska podjetja. Te spremembe so pričakovane, saj se podjetja soočajo z vedno večjimi pritiski zaradi dviga stroškov, zaostrenih evropskih in državnih regulativ in trgovinskih standardov, kar jih sili v povezovanje, kar posledično pomeni izgubo domačega lastništva in manjši vpliv na delovanje le-teh. Po definiciji so domača podjetja, ki so v lokalni lasti, bolj nagnjena k vlaganju v lokalno proizvodnjo in infrastrukturo, kar povečuje količino lokalno pridelane hrane in zmanjšuje odvisnost od uvoza. Hkrati to spodbuja kroženje denarja znotraj države in boljše povezovanje z lokalnimi kmeti. Med ukrepi, ki zagotavljajo konkurenčne visoko kakovostne surovine za živilsko predelovalno industrijo, je navedel promocijo in podporo profesionalizaciji kmetij ter zagotavljanje konkurenčnih pogojev za poslovanje in investiranje.

Direktor Celjskih mesnin Izidor Krivec je za izboljšanje položaja živilsko-predelovalne industrije izpostavil nujnost jasne strategije države, ki ji je treba slediti s finančno in izvedbeno podprtimi ukrepi od umeščanja v prostor naprej. Med škodljivimi praksami je omenil prepričanje nekaterih, da je živinoreja glavni krivec za podnebne spremembe in je pozval k realnemu zelenemu prehodu. Od države pričakuje tudi, da bo pomagala urediti trg in preprečila sivi trg, ki škodi urejeni živilski industriji, trgovini, potrošniku in državnemu proračunu.

Vodja komerciale v Mlekarni Celeia Aleš Robek je kot osnovno nalogo navedel zagotavljanje tržne stabilnosti pridelovalcem, vključenim v zadrugo. Med izzivi panoge je izpostavil pomanjkanje kompetentnih kadrov, nujnost optimizacije procesov (digitalizacija, avtomatizacija), ki močno vpliva na tehnološko ustreznost ter upadanje moči blagovne znamke v primerjavi z izdelki trgovskih blagovnih znamk. »Slovenski potrošnik ni lokal patriot,« je poudaril.

Direktor prodaje pri Mercator d.o.o. Zvonimir Šimunović je kot primer dobre prakse izpostavil akcijo Radi imamo domače, v okviru katere Mercator sodeluje z majhnimi kmeti in prispeva k promociji lokalnih in nacionalnih pridelovalcev. Mercator od slovenskih pridelovalcev odkupi okoli 300.000 ton izdelkov v vrednosti nekaj čez 100 milijonov evrov letno. Glavni odločevalec o nakupu pa je kupec, pri katerem največjo vlogo igra cena, je poudaril. 

Direktor nabave pri Spar Slovenija d.o.o. Uroš Lozej je izpostavil pomen razumevanja, zaupanja in spoštovanja med deležniki znotraj verige. Sodelovanje zahteva vsakodnevno trdo delo in sprotno prilagajanje na izzive. Ne glede na to, da potrošniki pogosto posegajo po eksotičnem sadju, je na policah v Sparu 30 % slovenskega sadja, kar priča o tem, da jim je pomembno sodelovanje z lokalnimi pridelovalci. Delež slovenskega sadja in zelenjava narašča in je trenutno 32 %. Ko je slovenskega blaga dovolj, ustavijo dobavo iz uvoza in dajo prednost slovenskemu, pri čemer je cena višja za cca. 25-30 %. Pri mesu je delež slovenskega 84 %, delež je najvišji pri govejem in piščančjem mesu in sicer 96 %. Podpirajo projekt masne bilance, a za celotno verigo ne le za trgovino.

Izvršni direktor Lidl Slovenija, d. o. o. k. d., Komenda Rok Gabrovšek je med slabostmi izpostavil razdrobljenost in majhne količine dobavljenih živil, neurejen odkup in trženje izdelkov, nejasno strategijo razumevanja slovenskega pridelka (kaj je slovensko in kaj samo narejeno v Sloveniji), nezadostno pripravljenost na naravne nesreče, kratkoročne sezone ter cenovno nekonkurenčnost. Med predlogi za izboljšave je omenil ničelno toleranco do nepoštenih praks, spodbude usmerjene k izkoriščanju naravnih danosti (npr. termalna voda, sončna energija) ter povezovanje pridelovalcev. Poudaril je, da se je v kriznih razmerah jasno izkazalo, da so brez lokalnega odkupa trgovinske police zelo hitro prazne.

Direktor podjetja Jagros Boštjan Jager je poudaril, da podjetje že od začetka sodeluje z lokalnimi ponudniki, ki imajo še vedno prednost. Na odprtem trgu je kljub temu treba sodelovati z vsemi, saj je potrošnik neusmiljen. Veliko investirajo v prodajni prostor, v posebne kozolce za prodajo lokalnih proizvodov. Dnevno delajo z več kot 100 dobavitelji lokalnega značaja, ki jim pogosto zaupajo, da so pretirano obremenjeni z birokracijo. 

Cilj zaključkov posveta, ki jih bo na eni izmed prihodnjih sej obravnavala pristojna Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nato pa še plenum Državnega sveta, je poiskati sistemske rešitve za zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo in predelavo ter dobavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane, upoštevajoč standarde na nacionalni ravni in ravni Evropske unije.

Vir: DS novice

Foto: Arhiv: Instore arhiv