SILVESTER PEČJAK: Lansko leto je bilo za Pekarno Pečjak rekordno

INTERVJU

Slovenija

17.02.2024

Leta 2005 je po očetu Stanislavu, ki je bil začetnik družinskega podjetja Pekarne Pečjak, vodenje prevzel 47.letni Silvester, ožje vodstvo pa dopolnjujeta sestri Majda in Tanja ter drugi člani družine. Naš sogovornik opravlja tudi funkcijo predsednika Sekcije za pekarstvo pri zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS.

 

Najbolj znani po bureku in rogljičih

Pekarna Pečjak je družinsko podjetje katerega začetki segajo v leto 1972, ko je njen ustanovitelj Stanislav Pečjak ustanovil obrat za proizvodnjo keksov. Danes, z več kot petdesetletno tradicijo proizvodnje visoko kakovostnih prehrambnih izdelkov, Pekarna Pečjak z letnim prometom zaposluje 440 ljudi. Njihov prodajni program poleg znanih burekov in rogljičev obsega še ostale zamrznjene gotove jedi in priloge, sveže in zamrznjeno pecivo in testa, testenine, sveži kruh in pekovske izdelke, sveže slaščice, potice in kekse.

V industrijski coni v Trzinu, kjer imate proizvodnjo vam primanjkuje prostora in želite širiti, a lokacije za novogradnjo pred letom še niste imeli. Kako je zdaj s tem? 

Stanje je enako. Vmes smo sicer eno lokacijo že kupili, a se je v tistih časih začela epidemija in sem se ustrašil ter naložbo prodal. Zaradi tega iščemo možnosti še naprej in to še vedno nameravamo izpeljati.  

Konec aprila 2022 ste imeli milijon evrov več terjatev kot leto pred tem in ste v intervjuju za Finance dejali, da bo prej ali slej treba za tekoče poslovanje najeti posojilo. Ali ste ga najeli in ali je to urejeno?

Kot veste je v vseh podjetjih tako, da imaš stara ali nova posojila. Dolgotrajna jemljemo za investicije, ki so vedno prisotne. Načeloma za tekoče poslovanje vzamemo »revolving«, ki je ene vrste kredit ampak lahko rečem, da trenutno lahko shajamo brez. 

Dogovarjali ste se o količinskem odkupu slovenske pšenice, ki v zadnjem času dosega rekordne cene. Nasploh pa o ceni pšenice baje sploh ni pogajanj. Kako je s tem in kako to komentirate kot predsednik Sekcije za pekarstvo pri Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS?

Pekarna Pečjak ni udeležena v teh pogajanjih, to imajo z mlinarji in mlinarska sekcija je ločena od Sekcije za pekarstvo. Pogajanja med kmeti in mlinarji so, a je s tem tako, da se moramo po mojem mnenju zavedati, da je slovenska pšenica bolj zdrava kot v večini ostala evropska pšenica. Slovenija je ena izmed držav v EU, ki uporablja najmanj pesticidov. Pol litra na hektar, za primerjavo naj omenim Francijo, ki jih porabi 5 litrov. Iz EU so dali napotke, da moramo vsi pesticide zmanjšati za 50 odstotkov kar pomeni, da bodo morali naši kmetje, ki so bili že doslej pridni in so škropili manj kot ostali, sedaj bolj oškodovani. Ta informacija je stara nekaj mesecev, pravijo pa da je te dni Bruselj pred pritiski kmetov in protestov po celi Evropi pokleknil in da so t namero sedaj opustili. Slovenski pšenici, ki je torej veliko manj škropljena kot drugod v Evropi je cena še posebej zrasla leta 2022, ko je interveniral predsednik vlade (op.p.Robert Golob) in napovedal, da bo on odkupil slovensko pšenico. Že naslednje leto pa je bila odkupna cena potem precej nižja.

Vsi govorijo, da so razmere v EU kritične zaradi olajšav z uvozom cenene ukrajinske pšenice, ki da dela največje preglavice, a vi v Pekarni Pečjak ste znani po tem, da uporabljate predvsem slovensko pšenico oz.moko, kajne?

Tudi v Sloveniji smo imeli pritisk zaradi ukrajinske moke in ko se je nek pek odločil za teste so bili ti porazni. Mi vztrajamo, da nam naši mlinarji pripeljejo moko, ki je vsa iz slovenske pšenice. Govorim za navadno moko, za pekarstvo. Poleg tega pa v naši proizvodnji testenin uporabljamo tudi durum, pšenični zdrob, ki pa ga v Sloveniji žal ni oz. ga je samo za vzorec. Tako smo se z nekaterimi kmeti dogovorili, da so ga  za nas nekaj malega zasadili, a ga je veliko premalo in ga moramo zato uvažati. Še en problem je pri slovenski pšenici in sicer se nahajamo v času svetovne krize, ko je zelo pomembno, da smo vsaj pri osnovnih živilih delno samooskrbni. Tukaj se celotna pekovska branža zavzema za povečanje samozadostnosti pri pšenici. In če to hočemo dvigniti in okrepiti, moramo biti pripravljen tudi plačati, kar pa se zaradi izredne kvalitete naše pšenice vsekakor izplača. Zaradi tega smo se v sekciji za pekarstvo pri zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS dogovorili za standard: »Izredna kakovost«. To pomeni, da bodo kmetje letos prvič sadili po novi shemi in to v praksi pomeni, da se v zadnji fazi sploh ne bo škropilo z glifosfatom. Ponavadi se škropi, zdaj pa to pomeni, da bomo naredili korak naprej, a najprej morajo to zastaviti kmetje in šele potem mi peki. 

Kmetje niso zadovoljni s cenami surovin, kaj pa vi čeprav so tudi za vas sončnično olje in mlečne surovine oz. jajca vse dražja. Kar zadeva jajca jih v vašem podjetju v prahu ne uporabljate, kajne?

Res je. Moram povedati, da so se pritiski na dvig surovin v lanskem letu umirili, še najbolj pa glede cen pritiska mlečna branža in kar zadeva ceno jajc, a to je globalna zadeva.  Vse to je posledica cene energije.

Ali bi se tu dalo premakniti stvari na boljše v smeri nižanja stroškov energije s pomočjo države, ki ima monopol in bi vam taka pomoč precej pomagala in posredno pozitivno vplivala na razvoj?

Država ima in nima monopol, tej državi se na koncu koncev reče Evropska unija. Ker ko pogledaš kako poteka ta sistem je tako, da bi tudi če bi mi zgradili nove elektrarne morali to deliti po celi Evropi in bi tako še največ naredili v bistvu za Nemčijo, ki je ostala brez svojih jedrskih elektrarn (op.p. zaradi lastne odločitve, da se jim odrečejo). Pri kmetijskih izdelkih je pomembno, da tudi za proizvodnjo gnojil potrebuješ velike količine plina in posledično so šle cene gnojil v nebo, podražila se je tudi nafta, saj vemo da je bila še pred dobrim leto en evro za liter. Manjšajo se subvencije, stalno pa je prisoten pritisk ukrajinskih surovin, ki seveda niso vedno najboljše kvalitete. Z zadnjo odločitvijo EU, da bo Ukrajini namenila novih 50 milijard evrov pomoči se bo to poznalo pri tem, da bomo tudi zaradi tega naše kmete dajali v neenakopraven položaj, saj jim subvencije zmanjšujemo, po drugi strani pa pošiljamo pomoč v Ukrajino.   

Če se vrnemo konkretno k vašemu podjetju, pred dvema letoma ste izjavili, da vam pri 40 milijonih evrov prihodkov ostane 1,5 milijona evrov čistega dobička, kar so slabi štirje odstotki. Koliko dobička vam je ostalo lani, ker poslovnih rezultatov še niste objavili ali pač?

Ne, nismo še ampak lahko povem, da je bilo lansko leto za Pekarno Pečjak rekordno. Promet nam je v letu 23 zrasel in z 51 smo zrasli na slabih 57 milijonov prometa. Dodatnega smo dobili predvsem na področjih Nemčije in Hrvaške in tako lahko rečem, da bomo lansko leto zaključili z 2 in pol milijona evrov dobička. 

Že neka časa ste prisotni na Hrvaškem, a v Srbiji vas ni. Zakaj in ali je kriva večja konkurenca?

V Sloveniji imamo največjo floto vozil za zamrznjena živila, ker delujemo s številnimi majhnimi strankami in podobno uspešno zgodbo smo pred desetimi leti začeli ustvarjati na Hrvaškem. To pomeni, da je vsa proizvodnja slovenska, na Hrvaškem pa imamo svoje prodajno podjetje v Zagrebu in distribucijo oz. lastne tovornjake. Promet nam je na Hrvaškem lani zrasel za preko 30  odstotkov. Danes smo v največji meri tam prisotni v hotelskih sistemih in v trgovski mreži Plodine. V Srbiji nas ni, ker je trg bolj oddaljen in smo za njih tudi predragi. Poleg tega so naši bureki manj mastni in zato bolj primerni za zahodnoevropski trg.

Zato ste prej omenili Nemčijo, ki ste jo ocenili za zelo uspešen trg? 

Da. V Nemčiji smo pred nekaj leti odprli podjetje in tam res zelo uspešno delamo.

Znali poiskati nove priložnosti

Leto 1991 je prineslo začetek vojne in razpad tedanje države Jugoslavije. To je za Pekarno Pečjak pomenilo velik udarec z izgubo kar polovico celotne prodaje, saj je bila močno prisotna na območju Zagreba in Karlovca. Zmanjšanje obsega proizvodnje in grožnja odpuščanja delavcev sta lastnika vodili k reorganizaciji dela proizvodnje. Najpomembnejši izvozni trgi Pekarne Pečjak so danes: Hrvaška, Švedska, Avstrija, Švica in Nemčija. Prisotni so tudi na trgih Črne gore, Italije, Slovaške, Republike Češke, Nizozemske in Velike Britanije. Prihodki na izvoznih trgih predstavljajo nekaj več kot 15% celotnih prihodkov podjetja.

Ali ste razmišljali o možnosti, da izvažate v ZDA, saj smo srečali kar nekaj ameriških turistov v Ljubljani, ki so bili nad vašim burekom navdušeni?

Tja je težko izvažati, ker so birokratski postopki  za uvoz hrane precej  zapleteni in če bi želeli poslovati tam, bi morali odpreti tovarno pri njih. Vseeno mislim, da bi tam s tem našim prilagojenim burekom z manj maščobe, a hkrati dobrim okusom zaradi večjega odstotka nadeva lahko uspeli in naredili dobre rezultate. To je za njihov okus.

Kakšen burek pa je vam osebno najbolj pri srcu oz.okusu?

Tisti, ki je narejen na roko in ponavadi masten, a vseeno najraje jem našega.

Bosanci pravijo, da je burek samo z mesom, ostalo da so pite, da se motimo, ko sirovemu pravimo burek?

(smeh) »Sve su pite pitice osim burek pitac« pravijo ja. To je poimenovanje. V Srbiji ni burekdžinice ampak so pitarne, kjer ne prodajajo burekov ampak pite, ki je pri nas burek. Bosna enako. Hrvatje enako kot mi in če smo pošteni nam je nekako usidran izraz za burek, ravno za tistega, ki je sirov

Med epidemijo covida ste se odločili, da kupujete izključno slovensko moko ste imeli precej manjše prodajne številke kar je precej čudno, ker so se takrat živila dobro prodajala.

Pekarno Pečjak poznate predvsem kot proizvajalca, ki svoje izdelke prodaja v trgovinah, a mi večinoma prodajamo v gastronomiji in praktično delamo z vsako gostilno v Sloveniji oz. 90 odstotki teh, zato smo v trenutku, ko so se zaprle izgubili velik del prometa. Enako velja za javne ustanove kot so šole, ki so tudi naši naročniki. Takrat nam je promet v najhujših mesecih padel za 54  odstotkov. Bili smo v resnih težavah ampak v večja odpuščanja nismo šli, smo se začeli zavedati, da bomo imeli težave s kadri, ki jih je težko dobiti nazaj potem, ko jih enkrat nimaš več. Zato smo se tedaj odločili, da bomo delavce zadržali in to se nam je po epidemiji vrnilo s tem, da smo promet začeli krepiti in da rastemo.   

V prihodnosti omenjate vedno nove in nove priložnosti in razvoj novih izdelkov po katerih ste znani in ste nedavno dobili znova tudi priznanja na 10.podelitvi Instituta za nutricionistiko in že 24.senzoričnem ocenjevanju s področja pekarstva, ki ga organizira GZS? 

Predvsem ni nobena skrivnost, da imamo pri nas dva ključna programa. Enega predstavljajo francoski rogljiči, drug je burek.  Poskušamo biti stalno inovativni. Pri inovacijah spremljamo trende prehrane. Z novimi izdelki stalno poskušamo in poudarek je v zadnjem času v industriji na veganskih izdelkih, ki pa niso tako donosni, da bi se zelo izplačali, saj veganov le ni toliko med kupci. Ne glede na to, imamo tudi tu kar nekaj uspešnih poskusov. Kot je npr.naš  »ala mesni  burek«, ki je zelo dober, všečen tudi vsejedcem in temelji na rumenem grahu. Z njim smo veganom hoteli ponuditi še kak drug vir beljakovin kot zgolj sojo s katero v življenju ne smemo pretiravati, ker ima svoje dobre in slabe strani. Nazadnje smo od Inštituta za nutricionistiko prejeli priznanje za burek iz feramentirane čičerike, lani pa smo imeli uspešno kampanjo, ki se je imenovala »To je štrudl:«, s katero smo na trgu predstavili novost, že pečene zavitke (štrudlje), ki jih je potrebno samo odmrzniti.  

Pred kratkim se naj bi začela promocija kruha in drugih izdelkov iz slovenske pšenice za kar ste zaslužni predvsem v sekciji za pekarstvo. Pa se je ta akcija sploh že začela in če se še ni, kdaj se bo?

(smeh) Tudi sam vam ne znam natančno povedati, če se je začela. Nenazadnje ima naše podjetje v imenu naslov Pekarna Pečjak, a se s kruhom ne ukvarjamo in zato v bistvu tudi nismo aktivni pri tej promociji kruha iz slovenske pšenice. Smo pa pri vseh ostalih izdelkih, ki jih ponujamo. Predvsem računamo na tisto kar sem omenim prej kar zadeva akcije: »Izredna kakovost« in da jo bo naprej začela promovirati država. Pomoč je potrebna v denarju, saj moraj mlinarji odkupiti več slovenske pšenice, nekaj sredstev je treba nameniti v sklad za promocijo in mislim, da bi potem v dveh, treh letih začeli bolj intenzivno poudarjati slovensko pšenico.  

Kot ste omenili ne proizvajate kruha, ki ga pečete le lokalno, a ste z njim začeli in tudi krofov ne delate, palačinke pa? 

Krofov ne delamo. Industrijsko proizvodnjo imamo za izdelke iz listnato kvašenega testa, za palačinke in za izdelke iz vlečenega in krompirjevega testa. Kruh lokalno pečemo samo za naše trgovine. S kruhom smo se sicer ukvarjali na začetku in zasloveli za kratek čas, a smo se kasneje usmerili v našo glavno dejavnost - zamrznjen program. Ohranili smo le še peko kruha za lastne prodajalne in  nekaj ročnega slaščičarstva. Naša glavna dejavnost je zmrznjen program, z njim smo najprej prišli v Ljubljanske mlekarne in preko njih še v Mercator, potem pa se je prava zgodba šele začela.

Trgovinskim verigam prodate 40 odstotkov izdelkov vse proizvodnje. Komu vse?

Trgovina je super, a velikokrat se zgodi, da se kaka trgovska veriga proda in pride nov igralec. Zaradi tega jaz vedno pravim , da je bolje imeti 1000 majhnih strank kot eno veliko. V Nemčiji delamo praktično stoodstotno samo s trgovino, z Aldijem in Lidlom, na Hrvaškem praktično samo z gastronomijo in izjemo med trgovci s Plodinami.

Kako se razumete z Mercatorjem, ki je sedaj prevzel Tuš oz. se čaka še na potrditev varuha konkurence.

Z Mercatorejm in Tušem se razumemo odlično in računamo na dobro sodelovanje še naprej.

S katero trgovsko verigo pri nas sodelujete največ?

V Sloveniji sodelujemo s čisto vsemi trgovskimi verigami, je pa obseg posla največji s Hoferjem.

Kako vam uspeva najti delovno silo s katero je veliko težav povsod, vi pa imate skoraj 400 zaposlenih. Živilska industrija ima še posebej velike težave s kadri, vi pa ste znani po tem, da ne sodelujete z nobeno agencijo za kadre.

Ne, ne sodelujemo z nobeno agencijo. V današnjih časih je sicer pomanjkanje zaposlenih v naši branži rak rana. Načeloma delamo v dveh izmenah, zadnje čase francoske rogljičke triizmensko predvsem zaradi povečanja prometa v Nemčiji. Novih zaposlenih na trgu ni in praktično si jih peki »krademo« med seboj, pri nas pa želimo kvalitetnega delavca in kljub globalizaciji zaposlujemo predvsem ljudi, ki živijo na ozemlju Republike Slovenije.

Že nekaj časa imate pripravljen načrt za novo pakirnico?

Res je. To moramo narediti čim prej, odpisati stare in napeljati nove, kar načrtujemo, da se bo zgodilo letos. V proizvodnji nameravamo zamenjati eno linijo, da bomo lahko na njej proizvajali več različnih izdelkov in tako bomo lahko zmanjšali tudi nočno delo.

Še eno vprašanje o energiji, če bi se vam nove sončne strehe splačale, ker eno tako že imate?

Zdaj so zakoni že taki, da kadarkoli prenavljaš in postavljaš nove strehe te morajo biti električne oz. sončne. Nam se je ta investicija pred 12 leti zelo dobro obnesla, je pa tako da moraš za vsako sončno elektrarno imeti zadaj še plinske in zato pri tej sončni energiji vse ni tako lepo kot se sliši. Daleč od tega.

Ker ste predsednik sekcije za pekarstvo pri zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS vas moram za konec vprašati kako poteka delo tam in kakšni so tam načrti za prihodnost?

Sekcija za pekarstvo poteka prek GZS, s katero poskušamo na težave opozarjati politiko, a moram reči, da ni preveč posluha za naše težave. Ne glede na to ali je vlada leva ali desna je tako, da je zelo malo sodelovanja. Davki se povečujejo, kmeta se praktično napada, solidarnostni prispevki za Ukrajino so vedno višji in tudi ta zelena energija se vedno bolj kaže, da ni tako zelena. Namreč, če bomo morali mi proizvodnjo postavljati in delati z baterijami so te obenem ekološka bomba in nevaren odpadek pri katerem se odvaja velikanska količina CO2. Tako je vsaj v mojih očeh jedrska energija še najboljši izbor. Nenazadnje so tudi Nemci potem ko so zaprli vse jedrske elektrarne ravno jedrsko energijo proglasili za zeleno in osebno zato upam, da jim bo v Krškem uspelo izpeljati projekt še enega bloka, saj bomo brez energije nemočni.

Vse se je začelo s keksi

Zgodba Pekarne Pečjak se je začela leta 1972, ko so na Vrhniki odprli obrtno delavnico v kateri so izdelovali kekse. Stanislav Pečjak, Jože Adamič in Herman Kovač so se lotili posla v časih, ko je bilo podjetništvo še v povojih. Kljub težkim prvim korakom so uspeli. Na Vrhniki še danes diši po keksih in pecivu, sedaj iz Pekarne Adamič in tam še vedno izdelujejo testenine pod blagovno znamko Baškovč. Stanislava je uspešna pot peljala do končnega cilja ustanoviti svoje podjetje, kar mu je uspelo leta 1984. Prva proizvodnja enota je bila zgrajena na Škofljici, kjer je še danes sedež podjetja Pekarna Pečjak. Tu so se sprva izdelovale testenine. Stanislav (na fotografiji) je v nekem intervjuju dejal: »To je bila zlata odločitev zaradi katere smo postali veliki«.