Toni Balažič: Prosti trg je iluzija

Pogovor z naslovom: "Sodelovanje, ne konfrontacija", je v kombinaciji "dvojnega intervjuja" še z direktorjem Spara, Davidom Kvačičem, vodil Igor Evgen Bergant. Pogovor je potekal v iskanju možnosti za še boljše sodelovanje trgovcev in dobaviteljev v dobrobit vseh: trgovcev, dobaviteljev in kupcev. Tukaj je nekaj vprašanj in odgovorov prvega človeka Panvite. 

Kako gledate na specifičnost okolja, odsotnost konsolidacije pri dobaviteljih in pomanjkanje kisika na tem področju, če se lahko tako izrazimo?

Najlažje se zdi, da se rešiš tako, da začneš kot podjetje več izvažati, a pri hrani glede izvoza ni tako enostavno. V resnici se vsak trg srečuje s podobnimi težavami kot Slovenija. S tem, da imamo mi v Sloveniji ta problem, da je naš trg majhen. Ko pogledamo Evropsko unijo mislim, da povprečno evropsko podjetje izvozi 18 do 20 odstotkov svojega prometa. Se pravi, da je vsako evropsko prehransko podjetje v resnici odvisno od domačega trga. Tako smo Slovenci po eni strani ujetniki majhnosti trga, po drugi strani pa se ne znamo bolj realno dogovoriti, da bi izpeljali neko konsolidacijo, ki bi jo sicer morali.

Kako ocenjujete poseg vlade za zmanjšanje inflacije in za cenejšo nakupovalno košarico v turbulentnih časih, ki smo jim priča in kakšna je nova priložnost za slovenske dobavitelje, ki se jim obeta, če sploh? 

Vedno znova ugotavljam, da ni ravno tako kot je zapisano v ustavi in da sta svobodna podjetniška pobuda in prost, liberalen trg, v bistvu iluzija. Vsekakor je to primer ravno pri prehranskem trgu, kjer država dostikrat poseže bodisi neposredno ali posredno. Posredno s subvencijami ali davki, neposredno pa z regulacijo košarice kot smo ji bili priča. Mislim, da je bil ta političen poseg za gospodarstvo zelo slab, je pa razumljiv in Slovenija ni bila unikom. Po drugi strani je tudi res, da se tega ni na ta način lotila nobena zahodnoevropska država. Zanimivo je, da pa so se tega na ta način podobno lotile vse države bivše Jugoslavije. Kaj to natančno pomeni sicer ne vem, je pa pri tem dejansko nek skupni imenovalec in še enkrat pravim, da je prosti trg iluzija (op.p. tukaj je moderator Igor E.Bergant zelo duhovito pripomnil, da je kriv Beograd). V pravi liberalni ekonomiji je ne glede na vse na koncu ravno potrošnik tisti, ki plača največjo ceno. Glede te košarice in izdelke, ki se v njej nahajajo, lahko rečemo, da ti niti niso slovenski in najmanj kar je, pravim, da s temi izdelki kupec škoduje okolju, mogoče pa tudi sebi. V letošnjem letu smo že doživeli od kakega trgovca tudi izjavo v slogu: "Daj mi to ceno tudi če bo kvaliteta nižja!" Tega že dolgo oz. osebno v svoji karieri še nikoli nisem slišal. Zato se mi zdi, da na koncu pri vsem tem potrošnik vseeno plača največjo ceno in da je ta košarica ena velika manipulacija. Ker ni odraz trga!

Trendi glede inflacije so pri nas že dobri, vsaj nekateri podatki kažejo, da je temu tako?

Inflacija je še vedno relativno visoka. Pri hrani je 9,2 odstotka, pri košarici pa 50%, se pravi je minus 48 odstotna in je torej jasno, da nekaj ni v redu. Seveda se s takim posegom politika lahko hvali, a je s tem  naredila škodo, tako za proizvajalca kot potrošnika in dolgoročno je tudi škoda za slovensko proizvodnjo izrazito velika. Mislim, da je prehranska suverenost nekaj o čemer se moramo resno pogovarjati. V nekem trenutko smo v Sloveniji skoraj ostali brez določene vrste hrane, ko ni bilo embalaže in je bil pretok med državami onemogočen, nekatere države pa so začele ustavljati določen izvoz.

Kakšen predlog za državo imate konkretno in ga ocenjujete za  strategijo, ki bi domačemu gospodarstvu pomagala in mu dala zagon?

Prodaja električnih avtomobilov je bila nizka vse dokler država ni posegla in začela subvencionirati njihove cene, kar je odločilno prispevalo k temu, da so ti avtomobili s temi ukrepi potem le dosegli svoj zagon. Po drugi strani bi morala država, če ji že gre za ekologijo, pomagati tudi nam, domačim proizvajalcem. Npr. s  tem, da višje obdavčijo tiste izdelke, ki prepotujejo tisoče kilometrov in onesnažujejo okolje. Tako bi domačemu gospodarstvu zelo pomagali. 

Naša tipična Slovenca Mojca in Janez nakupujeta z nakupovalnim listkom in primerjata cene različnih trgovcev. Kakšna so vaše izkušnje glede zahtevnosti slovenskih kupcev?

"Homo economicus" pomeni v bistvu za vse enako in da domači kupci izkoriščajo tisto kar jim je ponujeno. Dejstvo je, da Nielsen že leta kaže, da povprečen slovenski potrošnik v enem mesecu obišče skoraj pet trgovin oz. natančneje 4,7. V času kovida malo manj zaradi zaprtij, a sedaj se obiskanost različnih trgovin ponovno dviguje. To je seveda pogojeno s tem, da je Slovenija izrazito konkurenčen trg. Redkokje v Evropi imaš toliko trgovcev s toliko formati na majhnem kraju in v neposredni bližini povprečnega potrošnika. Zaradi tega se ta vede ekonomično in se mu to pri porabi časa, ki ga ima dovolj, ne pozna veliko. Poleg tega išče tudi akcije in tisti trgovci, ki nimajo dolgoročne vizije in pozicije ter spreminjajo strategijo, "targetirajo" te t.i. oportunistične kupce in jim gredo na roke ter nižajo ene, da si jih na ta način pridobijo. Poanta je v tem, da ravno zaradi tega lojalnosti oz. zvestobe med potrošniki ni več. Tu je enostavno prisotno neko preprosto ekonomsko vedenje kupca , ki ima pač možnost, da se vede tako kot se. Povprečen Slovenec vendarle nima neomejeno razpoložljivega osebnega dohodka in v bistvu je bil vsak od nas kdaj v vrsti kake trgovine kjer je stal za kom, ki je kupoval tako, da je zbiral kovance oz.cente, da si je kupil tisto žemljico ali jogurt. In za takega kupca je seveda zelo pomembno ali stane kilo mesa 6,99 evra ali 3,99 evra, ali stane liter mleka evro in pol ali 0,99 evra. S tega vidika je ravno kupna moč tista, ki sili ljudi v tako, "oportunistično" ravnanje, pri nakupovanju.

Vir/Foto: Instore Slovenija