Gre že za drugo odločbo v tej zadevi, ustavno sodišče pa vztraja, da je v tem primeru svoboda izražanja medija nad Lovšetovo pravico do komunikacijske zasebnosti.
Časnik Dnevnik je leta 2013 objavil serijo člankov o prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. V člankih so novinarji citirali tudi prisluhe, iz katerih je bilo razvidno ozadje prodaje Mercatorja, v središču prisluhov pa se je znašel tudi podjetnik, nekdanji nosilec franšize Diners za Slovenijo Tomaž Lovše.
Lovše je zaradi objave prisluhov sprožil tožbo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, s katero je zahteval 50.000 evrov odškodnine, a je sodišče "po podrobni analizi vsebine spornih člankov in po zaslišanju pritožnika ter urednikov in novinarjev tožene stranke zaključilo, da je tožena stranka z objavo člankov širila informacije, ki naj bi bile brez dvoma v interesu javnosti, saj je njihova tema ozadje prodaje družbe Mercator, največjega slovenskega trgovskega podjetja in velikega zaposlovalca, od katerega je bila odvisna domača živilska industrija, hrvaški družbi Agrokor". Višje sodišče je Lovšetovo pritožbo v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je zavrnilo zahtevo za revizijo.
Lovše se je zato obrnil tudi na ustavno sodišče, ki pa je znova ocenilo, da "so v izpodbijanih sodbah zadostni in ustrezni razlogi za stališče, da se mora pritožnikova pravica do komunikacijske zasebnosti v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja tožene stranke, ki je objavila serijo člankov, ki so reproducirali, povzemali in se drugače opirali na prisluhe, pridobljene v predkazenskem postopku zoper pritožnika".
Gre namreč že za drugo odločbo ustavnega sodišča v tej zadevi. Lovše se je namreč na ustavno sodišče obrnil tudi po neuspešnih postopkih na okrajnem in nato Višjem sodišču v Ljubljani, s katero je od Dnevnika med drugim zahteval umik člankov, objavo javnega opravičila ter sklic novinarske konference, na kateri bi Dnevnik preklical svoje navedbe, ki izhajajo iz objave prisluhov. Tudi v tem primeru je ustavno sodišče Lovšetove pritožbe zavrnilo.
Pretežni del Lovšetovih očitkov je bil v obeh ustavnih pritožbah vsebinsko enak. Ustavno sodišče je tokrat posebej odgovarjalo le še na pritožnikovo stališče, da sodišča niso upoštevala, da je imel pri nadzorovani komunikaciji t. i. razumno pričakovanje zasebnosti. "Vendar temu ni mogoče pritrditi," navaja ustavno sodišče. "Ni mogoče trditi, da sodišča pritožniku niso priznala razumnega pričakovanja komunikacijske zasebnosti. (...) Sodišča so namreč razumno pričakovanje zasebnosti pritožniku priznala in izvedla ustrezno tehtanje z javnim interesom, le da se to tehtanje ni izšlo v pritožnikov prid," je opozorilo ustavno sodišče.
Ustavno sodišče je tako s šestimi glasovi proti dvema presodilo, da kršitve človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik, niso podane. Proti sta glasovala sodnika Rok Svetlič in Marko Šorli.
Vir: Sta
Foto: Arhiv Instore
