V Trgovinski zbornici Slovenije ne moremo mimo izjave ministra za finance gospoda Klemna Boštjančiča, ki pravi, da »bodo pohlepne multinacionalke in naftne družbe vedno stremele k temu, da lahko same določajo na eni strani cene, in na drugi strani plačujejo delavce čim manj.« Ob tem se finančni minister, kljub temu, da je na svojem položaju že skoraj štiri leta, očitno še vedno ne zaveda, da je v Sloveniji veliko multinacionalk in naftnih družb, ki mu pridno polnijo požrešno državno blagajno, da lahko ta država in njeni podsistemi delujejo, prav tako vestno pa jo polnijo tudi vsa ostala velika, srednja in mala podjetja. Sprašujemo se, do kdaj bodo podjetja to sploh še zmogla?

Preseneča nas, da vlade ne skrbijo selitve podjetij v sosednjo državo, da jih ne zanima, zakaj sploh selitve in zakaj prav v zadnjih dveh letih, in da se ne vprašajo, kako bo to vplivalo na razvoj podjetništva in splošni razvoj v Sloveniji. Da ne omenjamo donacij športu, kulturi, dobrodelnih prispevkov ipd. Ničkolikokrat smo predstavniki gospodarstva vlado opozarjali, da poslovno okolje v Sloveniji ne omogoča uspešnega poslovanja, razvoja, zelenega prehoda, in ničkolikokrat smo bili preslišani. Predstavniki tujih gospodarskih združenj so predstavljali rezultate anket o zanimivosti slovenskega prostora za tuje investicije in opozarjali, da se interes tujih investitorjev zmanjšuje. Pa nič! Vlada, vključno z ministrom Boštjančičem, se nikoli niso vprašali, kaj narediti, da bi preprečili selitve podjetij v tujino, kako povečati atraktivnosti za tuje investicije, ali je naš davčni sistem ustrezen. Nenazadnje, odločevalci se niso tudi nikoli vprašali, kdo bo polnil našo državno blagajno v prihodnje.

Mi pa se sprašujemo, za čigav (po ministru Boštjančiču) pohlep gre v takih razmerah poslovanja. Za pohlep multinacionalk in vseh ostalih podjetij gotovo ne. Brez uspešnega, robustnega in odpornega gospodarstva je tudi vzorna socialna država samo kratkega veka. Da bi se razmere izboljšale pred volitvami je utopično razmišljanje, celo nasprotno: videti je, da vlade ne skrbi minimalna rast BDP, ne skrbi je upadanje produktivnosti, svoje misli in cilje pa nekatere koalicijske partnerice usmerjajo v prenos nedeljskih praznikov na ponedeljek. Upamo lahko samo, da je to všečna predvolilna poteza, ki pa je ta vlada v resnici ne želi udejanjiti. Od ministra, ki upravlja strateško pomembno ministrstvo, ki upravlja državni proračun ter z ukrepi usmerja davčno in trošarinsko politiko ter nenazadnje poslovno okolje, od česar je odvisno, kako uspešno bo naše gospodarstvo in kako bomo živeli prebivalci Slovenije, bi pričakovali drugačen odziv. V prvi vrsti to, da bi napoved selitve strateškega dela uspešnega podjetja v sosednjo državo razumel kot signal, da je očitno potrebno ustvariti davčno in poslovno okolje, ki bo podjetja privabljalo, ne pa odganjalo.

Sprašujemo se, ali gre pri tem ministrovem odnosu do gospodarstva in zaskrbljujočih pojavov, ki se kažejo v napovedani selitvi vedno več podjetij v tujino, res samo za popolno nerazumevanje ali pa je posredi tudi kaj drugega. Zadnja stvar, ki jo v teh zelo negotovih časih potrebujejo slovensko gospodarstvo in zaposleni, je aroganca ministra, ki bi moral biti prvi in najbolj zainteresiran za to, da uspešna podjetja ostanejo v Sloveniji in tukaj prispevajo k delovanju države in skupnemu dobremu.