FAO in OECD opozarjata na nujnost transformacije svetovnih kmetijsko-živilskih sistemov

Vlade po vsem svetu morajo okrepiti prizadevanja za doseganje globalnih ciljev glede varnosti preskrbe s hrano in okolja, če želijo v manj kot 10 letih do roka, do leta 2030, doseči cilje Združenih narodov za trajnostni razvoj.![](https://cdn.zefir.quest/mops/5-281/-314-Meso-i-zdravlje[1].webp) Svetovni kmetijsko-živilski sistemi se morajo za dosego cilja transformirati, v poročilu opozarjata FAO in OECD. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v danes objavljenem poročilu ocenjujeta, da je pandemija covida-19 svet oddaljila od doseganja ciljev za trajnostni razvoj, a naj bi v prihodnjem desetletju dosegli napredek, ob predpostavki hitrega okrevanja po pandemiji ter stabilnih vremenskih razmerah in okoljskih ukrepov. Zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano in zdrave prehrane za naraščajoče svetovno prebivalstvo tudi v prihodnjih 10 letih še naprej ostaja izziv. Svetovno povpraševanje po kmetijskih surovinah, vključno s tistimi za hrano, krmo, goriva in industrijske vložke, naj bi v prihodnjem desetletju po oceni FAO in OECD naraščalo po 1,2 odstotka na leto, kar je počasneje od letne ravni v prejšnjem desetletju. Na povpraševanje v prihodnjih 10 letih bodo vplivali demografski trendi, nadomeščanje perutnine z rdečim mesom v bogatih državah in državah s srednje velikim dohodkom ter razcvet porabe mleka na prebivalca v Južni Aziji. Ključnega pomena za zadostitev potreb naraščajočega prebivalstva, ki naj bi do leta 2030 štelo 8,5 milijarde, bo rast produktivnosti. Rast pričakovane pridelave poljščin v letu 2030 naj bi v 87 odstotkih izhajala iz rasti donosa pridelka, v šestih odstotkih iz razširjene rabe zemljišč in v sedmih odstotkih iz povečanja intenzivnosti pridelka. V živinoreji in ribogojništvu naj bi podobno velik delež predvidene rasti izhajal iz povečanja produktivnosti. Tudi širitev čred naj bi znatno prispevala k rasti živinoreje v hitrorastočih gospodarstvih in državah z nizkimi dohodki. Trgovina bo še naprej ključnega pomena za globalno varnost preskrbe s hrano, prehrano, dohodke kmetij in reševanje revščine na podeželju. V povprečju se po svetu uvozi približno 20 odstotkov vsega, kar se porabi doma. Do leta 2030 naj bi uvoz predstavljal 64 odstotkov celotne domače potrošnje na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, medtem ko naj bi Latinska Amerika in karibska regija izvozila več kot tretjino celotne kmetijske proizvodnje. "Imamo edinstveno priložnost, da usmerimo kmetijsko-živilski sektor na pot trajnosti, učinkovitosti in odpornosti," sta v uvodnem besedilu poročila zapisala generalni sekretar OECD Mathias Cormann in generalni direktor FAO QU Dongyu. Brez dodatnih prizadevanj bo cilj ničelne lakote zamujen, emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva pa se bodo še povečale. "Preobrazba kmetijsko-živilskih sistemov je nujno potrebna," sta še poudarila Cormann in Dongyu. Globalne emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva naj bi se v naslednjih 10 letih povečale za štiri odstotke, predvsem zaradi širitve živinoreje. Prav tako za štiri odstotke naj bi se povečala skupna razpoložljivost, dosegla naj bi nekaj čez 3000 kalorij na osebo na dan. Med glavnimi skupinami živil naj bi se najbolj povečala poraba maščob na prebivalca, in sicer zaradi večje porabe predelane in priročne hrane ter vse večje nagnjenosti k prehranjevanju zunaj doma, kar pa je povezano z urbanizacijo in naraščajočo udeležbo žensk v delovni sili. Ta trend podčrtujeta pomanjkanje dohodka in višje cene hrane po pandemiji. V srednjeročnem obdobju bodo cene hrane in kmetijskih pridelkov krojili vreme, gospodarska rast in razdelitev dohodka, demografski trendi, spremembe v prehranjevalnih vzorcih, tehnološki razvoj in politike oz. ukrepi na tem področju. Medtem ko se je indeks cen hrane, ki ga izračunava FAO, v zadnjem letu močno povečal, naj bi tem zvišanjem sledilo obdobje prilagoditve cen navzdol. Kot sta v poročilu ocenila FAO in OECD, se bodo cene hrane realno postopoma zmanjševale, skladno z upočasnjevanjem rasti povpraševanja in pričakovanim povečanjem produktivnosti.