Pobuda za vpis reje drežniške koze v register nesnovne dediščine

V zadnjem času so tudi zato vzniknile pobude, da bi rejo drežniške koze vpisali v register nesnovne kulturne dediščine. Prizadevanja za tovrsten vpis so sicer še v povojih, z njim pa bi potrdilo za dobro delo dobili tudi rejci, so med drugim izpostavili na letošnjem Dnevu drežniške koze. Dogodek je v Kobaridu pripravila Javna služba nalog genske banke v živinoreji, ki vodi delo na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji pri nas in deluje v okviru Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. "Na sestanku rejcev oziroma rejske komisije je bila dana pobuda, na Dnevu drežniške koze konec februarja so bile podane informacije, kaj vse je potrebno narediti za vpis. Sedaj je odvisno od rejcev in drugih akterjev, kako aktivno oziroma hitro se bodo lotili zbiranja in zapisa vseh potrebnih informacij," je glede postopka vpisa v register novinarjem minuli teden pojasnila vodja javne službe **Danijela Bojkovski**. Za ohranitev pasme in s tem tudi tradicionalnih praks reje so po njenih besedah zaslužni predvsem rejci, medtem ko jim strokovne službe nudijo podporno okolje. Tako so s skupnimi močmi pomembno prispevali k ohranitvi drežniške koze. Med podporniki zaščite reje drežniške koze kot nesnovne kulturne dediščine je tudi Barbara Sosič iz Etnografskega muzeja. Na Dnevu drežniške koze je izpostavila prednosti, ki bi jih vpis v register prinesel kozjereji v Posočju. Gre namreč za strokovno priznanje pomembnosti znanj in tradicij, ki so jih rejci več generacij nadgrajevali in so bistveno pripomogla, da se je pasma ohranila. Drežniška koza izvira z območja Posočja, iz okolice Bovca in Drežnice, po kateri je dobila tudi ime. Ker naravne razmere niso dopuščale intenzivne živinoreje, je bila reja koz na tem območju razvita že v preteklosti. Gre za zelo odporno pasmo, ki je zelo dobro prilagojena na skromne pogoje reje. Edina slovenska avtohtona pasma koz je najmanj številčna med slovenskimi avtohtonimi pasmami domačih živali. Trenutno je v rodovniško knjigo vpisanih 920 čistopasemskih koz in 139 kozlov. Velikost populacije se počasi povečuje, vseeno pa je pasma kritično ogrožena. Kot sta pojasnili Danijela Bojkovski in Tina Flisar z Biotehniške fakultete, večjo težavo te pasme predstavlja geografska razširjenost, saj je večina rej na območju njenega nastanka.