Na okrogli mizi GZS na Žitni konferenci o izzivih zagotavljanja prehranske varnosti

Na omenjeno vprašanje trenutno ni enoznačnega odgovora. Kot je dejal **Matic Majcenovič** iz ajdovskega podjetja Mlinotest, sicer predsednik združenja za mlinarstvo pri omenjeni zbornici, se je to, kako pomembna je prehranska varnost, še posebej izkazalo v času epidemije covida-19, ko so se mlinarji in peki znašli v položaju, ko so morali kar naenkrat odgovoriti povečanim potrebam doma. "Naslanjati se samo na uvoz ne gre, treba bo biti samooskrben v čim večji meri in s tem znižati tveganje prehranske nevarnosti," je poudaril. Če se prepuščamo temu, da bomo večinsko odvisni od uvoza, to prinaša ranljivost, vprašljiva pa je tudi kakovost uvoženih živil, pa je opozorila Marina Pintar z ljubljanske biotehniške fakultete. Da se je treba v luči po zagotovitvi večje samooskrbe nujno prilagajati podnebnim spremembam, je medtem izpostavil predsednik združenja kmetijskih podjetij pri zbornici kmetijskih in živilskih podjetij **Branko Virag** iz podjetja Panvita. Kot je opozoril, so posledice teh sprememb v primarni kmetijski proizvodnji vse bolj prisotne. "Če se ne odločiš pravočasno, da se na njih prilagodiš s proizvodnjo in viri, ki jim imaš na razpolago, ob koncu sezone nimaš ne količine ne kakovosti pridelka," je orisal in poudaril, da bo pomemben ukrep namakanje površin, ki omogoča "vsaj približno normalno pridelavo žit". "Brez namakanja v nadaljnjih 30 letih, predvsem na ravninah, žitnicah Slovenije, ne bomo imeli pridelave žit, vse pogostejše suše bodo svoje naredile," je dejal Virag, ki rešitev za samooskrbo vidi tudi v povečanju hektarskega pridelka z dobro tehnologijo in preciznim kmetijstvom. Pogreša pa tudi več spodbud od države za tiste, ki proizvajajo samo za trg. Na potencial namakalnih sistemov je opozorila tudi Pintar in dodala, da je tega v državi trenutno zelo malo. Z namakalnimi sistemi je trenutno opremljenih samo štiri odstotke kmetijskih zemljišč v uporabi, kar je bistveno manj kot denimo v Romuniji, Avstriji, na Hrvaškem in Nizozemskem, kjer je ta delež več kot 30 odstotkov. Realen vodni vir za vzpostavitev namakalnih sistemov po njenih besedah predstavljajo akumulacije, pri čemer pa se tisti, ki so zainteresirani, soočajo z dolgotrajnimi postopki umeščanja projektov v prostor. S konkretnim primerom dolgotrajnosti upravnih postopkov v tem primeru je udeležence okrogle mize seznanil Virag, ki je dejal, da so pri Panviti za pridobivanje soglasij za vzpostavitev namakalnih površin potrebovali dolgih osem let. Da se na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavedajo težav glede dolgih postopkov pridobivanja soglasij, je zagotovila predstavnica ministrstva **Andreja Komel** in poudarila, da bi bilo treba "sinhrono sodelovanje vseh resorjev". V luči zagotavljanja prehranske varnosti je poudarila, da je skupna površina kmetijskih zemljišč od leta 2005 stabilna, težavo pa predstavlja njihova struktura. To so po njenih besedah omejitveni faktorji, ki napeljujejo na to, da je treba razlikovati med samooskrbo in prehransko varnostjo ter da se mogoče del te razlike nadomesti tudi z uvozom. "Vprašanje je, ali je realno pričakovati, da bi bili v vseh sektorjih 100-odstotno samooskrbni, in če je to ekonomsko učinkovito. Vsaka kriza pa izostri smer razmišljanja o možnih ukrepih, s katerimi bi lahko znotraj notranjega trga in globalizacije okrepili konkurenčnost, produktivnost ter povezanost slovenskih pridelovalcev," je poudarila Komel in dodala, da si tudi druge članice prizadevajo zagotoviti določeno ravnovesje med ravnjo nacionalne prehranske varnosti in uvozno odvisnostjo. *Vir: Sta* *Foto: Arhiv Instore*