Obvezno označevanje porekla osnovnih sestavin na živilih z izpostavljenim poreklom

Mesec april prinaša novosti na področju označevanja predpakiranih živil, vezane na označevanje porekla živil in osnovnih sestavin. V skladu z evropsko uredbo o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom je, kadar je država porekla predstavljena in ni enaka državi porekla njegove osnovne sestavine, potrebno na označbi navesti tudi državo porekla osnovne sestavine ali vsaj podatek, da država porekla osnovne sestavine ni enaka državi porekla izvora živila. ![](https://instore.mpanel.app/image/cache/original/files/images/nutrija web.jpg>) Način tovrstnega označevanja ureja v letu 2018 sprejeta posebna izvedbena uredba, ki se je začela uporabljati s 1. aprilom 2020, pri čemer se živila, dana v promet ali označena pred navedenim datumom, lahko tržijo do odprodaje zalog. Povečano zanimanje za informacije o poreklu živil in njihovih sestavin v zadnjih letih je botrovalo k povečanemu obsegu označevanja porekla v praksi in posledično vzpostavitvi posebne zakonodaje, ki to področje ureja. Označevanje porekla, upoštevajoč Uredbo (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, primarno ne sodi med obvezne informacije, ki morajo biti vključene v označbo živila, vendar pa postane navedba porekla obvezna, če bi izpustitev takšne informacije lahko zavedla potrošnika o pravi državi porekla ali kraju izvora živila, predvsem v primerih, ko bi informacije, ki spremljajo živilo ali celotno etiketo, pomenile, da ima živilo drugačno državo porekla ali kraj izvora. Država porekla je sicer opredeljena v carinskem zakoniku (23. do 26. člen Uredbe (EGS) št. 2913/92), ki določa, da ima izdelek poreklo države ali ozemlja, kjer je bila opravljena njegova zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, ki rezultira v novem proizvodu ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Glede na evropsko Uredbo o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, navajanje imena ali naslova nosilca živilske dejavnosti na označbi, ki sicer sodi med obvezne informacije, kot tako neposredno ne pomeni navedbe države porekla ali kraja izvora živila, razen v primerih, ko je ta na embalaži očitno poudarjeno in izpostavljeno v primerjavi z drugimi obveznimi informacijami. Potrošniki označeno poreklo živila tesno povezujejo tudi s poreklom osnovnih sestavin. Osnovna sestavina pomeni sestavino živila, ki predstavlja več kot 50 % tega živila ali ki jo potrošnik običajno povezuje z imenom živila in za katero se v večini primerov zahteva navedba količine. V praksi gre lahko pri enem živilu za več osnovnih sestavin. Z namenom ureditve področja je v letu 2018 Evropska komisija sprejela Izvedbeno uredbo (EU) št. 2018/775 o pravilih za uporabo člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011. Gre za določitev pravil glede navajanja države porekla ali kraja izvora osnovne sestavine živila v primerih, ko je na živilu prisotna informacija o poreklu živila ali se le ta lahko sklepa iz predstavitve živila. Izvedbena uredba se začne uporabljati 1. aprila 2020, pri čemer se živila, dana v promet ali označena pred datumom začetka uporabe te uredbe, lahko tržijo do odprodaje zalog.Omenjena izvedbena uredba določa načine označevanja, kadar sta država porekla ali kraj izvora živila navedena na kakršen koli način, kot na primer v obliki izjav, slikovnih znakov, simbolov ali besed, in se navedba nanaša na kraje ali geografska območja. Izjema so le geografska imena, vključena v običajna in generična imena, ki dobesedno sicer označujejo poreklo, vendar jih potrošniki ne interpretirajo kot dejanske navedbe države porekla ali kraja izvora (npr. francoska solata, frankfurtska klobasa, ipd.), zaščitene geografske označbe in registrirane blagovne znamke, dokler ne bodo sprejeta posebna pravila v zvezi s tem. Izjave, kot so "narejeno v …", "izdelano v …", "proizvedeno v …" in "proizvod iz …", potrošniki povezujejo z navedbo porekla, zato se običajno obravnavajo kot navajanje države porekla ali kraja izvora živila. Poleg tega takšni izrazi potrošnikom nakazujejo, da celotno živilo, vključno z njegovimi sestavinami, prihaja iz države, navedene na označbi. Posledično je, v primeru, da živilo in njegova osnovna sestavina (oz. osnovne sestavine) nimajo istega porekla, potrebno takšno živilo označiti, kot to določa nova izvedbena uredba. Država porekla ali kraj izvora osnovne sestavine ali sestavin, ki se razlikuje od navedene države porekla ali navedenega kraja izvora živila, se lahko navede na različne načine, ki so natančno opredeljeni v 2. členu uredbe, bodisi s sklicem na geografska območja ("EU", "zunaj EU" ali "EU in zunaj EU") ali druge predpisane načine, hkrati pa je predvidena tudi možnost označevanja z izjavo "(ime osnovne sestavine) izvira/ne izvira iz (država porekla ali kraj izvora živila)" ali podobna ubeseditev, ki ima za potrošnike enak pomen. Te informacije morajo biti, tako kot druge obvezne informacije, predstavljene v predpisani minimalni velikosti črk oz. kot je to opredeljeno v tretjem členu izvedbene uredbe.Evropska komisija je nosilcem živilske dejavnosti in nacionalnim organom pri upoštevanju izvedbene uredbe priskočila na pomoč z objavo posebnih smernic. Konec meseca januarja 2020 je bilo namreč objavljeno Obvestilo Komisije o uporabi določb člena 26(3) Uredbe (EU) št. 1169/2011. V praksi gre za razlagalni dokument o uporabi določb o kraju izvora oziroma poreklu osnovnih sestavin v živilih, ki temelji na aktualnih vprašanjih in odgovorih nanje. Dokument je na voljo tudi v slovenskem jeziku in je razpoložljiv na spletni strani Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.