IN:"Etilenoksid in tveganje za zdravje ljudi"

Iz IN (Inštituta za nutricionistiko) so poslali obvestilo za javnost, da se po doslej znanih podatkih etilenoksid v nekaterih državah zunaj EU uporablja kot biocid oz. sredstvo za sterilizacijo površin nekaterih pridelkov, s procesom zaplinjanja, tudi na semenih sezama in rožičevca.![](https://cdn.zefir.quest/mops/5-281/aslaki.webp) V primeru, da je postopek zaplinjanja izveden nepravilno, brez prezračevanja (in s tem odstranjevanja tega plina iz živila), se etilen oksid lahko zadrži v živilih. V EU njegova uporaba pri pridelavi hrane ni dovoljena, ne glede na način pridelave (ekološko/konvencionalno). To je posledica dejstva, da gre za rakotvorno genotoksično snov, za katero še ni na voljo zadostnih toksikoloških podatkov po zaužitju. Večino podatkov o vplivih etilenoksida na zdravje ljudi so doslej pridobili pri ljudeh, ki so mu bili izpostavljeni z vdihavanjem. Biološka razpoložljivost snovi po zaužitju je manjša kot pri vdihavanju, a podatkov o deležu absorbiranega etilenoksida ni na voljo. Pri nedavni pripravi toksikološkega profila za etilenoksid, so pri ameriški Agenciji za strupene substance in register bolezni ocenili, da so scenariji zaužitja etilenoksida preko hrane, ki bi se pokazali kot resna grožnja zdravju, manj verjetni. Največja vrednost ostanka etilenoksida je zato v EU zakonsko postavljena na mejo analitskega določanja v posamezni kategoriji živil in ta predstavlja mejo za ukrepanje glede varnosti živil. Uporaba etilenoksida je bila, po nekaterih podatkih, v živilski industriji v določenih državah današnje EU prepovedana že leta 1981, bolj pomembno pa je, da trenutna zakonodaja uporabe ne dovoljuje. Analize živil z možno prisotnostjo etilenoksida so pokazale, da se etilenoksid v vzorcih pretvori v 2-kloroetanol, ki ga v EU obravnavamo skupaj z izvorno substanco etilenoksidom. Maksimalna dovoljena vrednost ostanka (MRL) 0,1 mg/kg v aditivu za živila E 410 tako predstavlja analizno mejo določanja za vsoto etilenoksida in 2-kloroetanola, izraženo kot etilenoksid. Čeprav za 2-kloroetanol ni veliko toksikoloških podatkov, so študije na živalih pokazale na mutageni potencial substance,zaradi pomanjkanja podatkov tudi ni možno izključiti rakotvornega značaja in je zato s stališča varovanja zdravja potrošnikov primerno, da se substanci ocenjujeta skupaj, kot vsota, dokler ne bo dostopnih novejših podatkov. Nadzor tržišča ob nastali situaciji in odpoklic izdelkov V poostrenem nadzoru nad potencialnimi surovinami, ki bi lahko vsebovale sledove etilenoksida, so bila kot onesnažena prepoznana semena rožičevca, ki se uporabljajo za izdelavo aditiva za živila E 410 (gumi rožičevca). Zaradi široke uporabe omenjenega aditiva, kot tudi razvejane distribucije proizvodov, je Evropska komisija, z namenom poenotenega pristopa pri obravnavi ugotovljene problematike v vseh državah članicah, sprožila aktivnosti. Posledično se s trga umikajo izdelki, ki vsebujejo aditiv E 410. Aditiv E 410 sicer spada med varne in dovoljene aditive za živila in v živilih ni prepovedan, vendar zvezi z obravnavano problematiko lahko predstavlja vir onesnaženja izdelka z etilenoksidom. Raziskava Inštituta za nutricionistiko je pokazala, da je v Sloveniji ta aditiv prisoten kar v 80% predpakiranih sladoledov v prosti prodaji, pogost pa je tudi v različnih zmeseh piva in brezalkoholnih pijač ter radlerjev in v rastlinskih nadomestkih smetane, jogurtov, sira in mleka. Umiki živil s trga preprečujejo, da bi bili potrošniki etilenoksidu dlje časa izpostavljeni, saj je na voljo premalo toksikoloških podatkov, da bi lahko določili varno mejo uživanja za potrošnike. Ugotovljene koncentracije etilenoksida v nekaterih končnih izdelkih so izredno nizke, zato ob kratkotrajni izpostavljenosti predstavljajo nizko zaskrbljenost za zdravje ljudi. Ni pa verjetno, da bi zaradi te snovi, preko zaužitja hrane z aditivom E 410, potrošniki imeli klinične znake zastrupitve. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je s problematiko že seznanila distributerje, proizvajalce živil in trgovce ter jih pozvala k poostreni notranji kontroli nad etilenoksidom, kar je tudi predmet uradnega nadzora. Zaradi široke uporabe aditiva se pričakuje izvedbo umikov/odpoklicev različnih živil. Ob tem priporočamo potrošnikom, da spremljajo objave tako na spletnih straneh proizvajalcev in trgovcev ter spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), med obvestili za potrošnike. Kako se je etilenoksid znašel v živilih? Ob nastali situaciji se postavlja vprašanje, kako se je lahko snov, ki je pri proizvodnji hrane prepovedana, znašla v živilih, predvsem jogurtih in sladoledih, ki so še posebej priljubljeni? Etilenoksid se v Evropski Uniji pri pridelavi hrane ne sme uporabljati, je pa to do neke mere dovoljeno v nekaterih tretjih državah, kjer evropski proizvajalci lahko nabavljajo svoje surovine. Z namenom preprečevanja tovrstnih tveganj so v Evropski uniji vzpostavljeni strogi postopki in nadzori. Vsak živilski izdelek, ki je vključen v živilsko verigo je varen toliko, kolikor je varen njen najšibkejši člen. Ti najšibkejši členi so lahko zelo različni. V primeru etilenoksida so proizvajalci uporabljali aditiv, za katerega niso vedeli, da je onesnažen z etilenoksidom. Uporabili so dovoljen aditiv za živila, ki je ustrezal zahtevanim specifikacijam, vendar se je prisotnost problematične snovi v tem primeru odkrila šele naknadno. To se ne dogaja pogosto, lahko pa do tega pride. Evropska komisija je ustrezno odreagirala in dobro poskrbela, da je tveganje zmanjšala. Tudi sicer je živilska zakonodaja v EU med strožjimi na svetu, primarno so za varnost živil odgovorni proizvajalci, vpeljani pa so tudi številni postopki in nadzori tako, da se odkrije čim več stvari, ki bi lahko predstavljale tveganje za zdravje. Živila, ki niso varna, se umikajo iz prometa, potrošniki so obveščeni preko odpoklicev, so seznanjeni z dogodki in lahko vrnejo izdelke tja, kjer so jih kupili.