Na obisku na kmetiji Kuzman na Pohorju

Na kmetiji Kuzman v Spodnjem Doliču, v objemu neokrnjene pohorske narave, človek takoj zazna, da vsi člani družine živijo in dihajo z njo. Mleko s hribovskih kmetij je del evropske identitete.![](https://cdn.zefir.quest/mops/5-281/mlekecasc.webp) Gospodar kmetije Anton Kuzman je s pridelavo mleka povezan vse od hribovskih pašnikov do odkupa v Mlekarni Celeia. Danes upokojeni direktor Kmetijske zadruge Slovenske Konjice, nekdanji nadzornik omenjene mlekarne in član slovenskega osamosvojitvenega parlamenta brez zadržkov spregovori o prednostih in težavah dela, ki se močno razlikuje od kmetijstva v dolini. A ponos na večstoletno tradicijo domačije in mleko, ki nastaja na Pohorju, veje iz vsakega odgovora. Pozdravljate nas na svoji kmetiji, ki ima impresivno zgodovino. Verjetno ni Sloveniji veliko dejavnosti in krajev, ki bi še danes, po več stoletjih, ohranjali svoje prvotno poslanstvo? Na našo domačijo in njeno tradicijo smo res ponosni. Prva pisna omemba kmetije, ki se ji po domače reče Rot, je iz leta 1404. Zapis iz urbarja Krške škofije je odkril moj bratranec, ko je raziskoval naš rodovnik. Kmetijstvo, tukaj na Pohorju, tako vleče veliko daljšo tradicijo kot marsikatera druga dejavnost, po kateri je Slovenija danes bistveno bolj poznana. In zagotovo je nekaj na naših hribih, da tukaj vztrajamo že več kot šest stoletij in da danes s svojo družino vodim kmetijo v eni sami želji – da bo zemlja obdelana. Preveč romantično bi bilo, če bi trdila, da so časi na kmetiji vedno rožnati. Kakšne korake ste naredili, da lahko danes kmetujete sodobno, a v sozvočju s pohorsko naravo? Naša kmetija je bila do leta 1985 samooskrbna in pridelovali smo vse, kar smo potrebovali za preživetje naše družine, ki je bila 6-7-članska, ter za hlapca, deklo in pastirja, ki so nam pomagali pri delu. Drugih prihodkov je bilo zelo malo, zato smo morali poskrbeti zase. Oče je na primer pozimi, ko je bilo dela manj, s konji vozil žagani les iz Vitanja v Celje. Do kmetije nismo imeli ceste, le strmo kolovozno pot. Poslopja so bila dotrajana. Največja težava pa je bilo pomanjkanje vode, saj nismo imeli vodovoda. Tako smo živino dvakrat na dan pospremili do manjšega, bližnjega izvira. Predstavljate si lahko tudi, kako je bilo vzdrževati gospodinjstvo brez tekoče vode. Ko ste s 27 leti prevzeli kmetijo, ste verjetno imeli vizijo, kako takšne razmere izboljšati? Po študiju agronomije sem se želel posvetiti le delu na kmetiji, a žal takratni prihodki iz kmetovanja niso bili dovolj veliki. Tako sem se zaposlil na Kmetijski zadrugi Slovenske Konjice, kjer sem ostal do konca aktivne delovne dobe. Prehodil sem pot od vodje zadružne enote do direktorja zadruge ter tako aktivno, poleg dela doma, ohranjal stik z razvojem, težavami in izzivi kmetijstva. V začetku 80-ih let smo začeli s posodabljanjem kmetije, najprej z gradnjo ceste in vodovoda. Sledila je obnova hiše in gradnja novega hleva. S tem pa so prišle tudi nove odločitve. Ste kolebali, kam se naj usmeri kmetija? Nova infrastruktura je od nas zahtevala odločitev o obliki kmetovanja. Zaradi neokrnjene pohorske narave, naše tradicije, po drugi strani pa strmega terena in nadmorske višine smo bili pri odločitvi omejeni, a hkrati so nam jo naravne danosti olajšale. Odločili smo se za mlečno proizvodnjo, ki jo kot partnerji Mlekarne Celeia, za blagovno znamko Zelene Doline, opravljamo še danes. Moram povedati, da je ves čas zelo veliko dela na kmetiji opravila žena Jožica, ki ni bila zaposlena in je ves čas skrbela za kmetijo. Sam sem ji pomagal tako zjutraj, pred službo, kot popoldan, po njej. Kasneje sta se v delo na kmetiji aktivno vključila tudi sinova Matjaž in Andrej. Tako smo začeli ustvarjati novejšo zgodovino naše kmetije in zdaj je že skoraj 40 let mlečna pridelava naša osrednja panoga. Več delamo na kvaliteti kot na kvantiteti in se trudimo, da kmetujemo sonaravno. Kakšna je torej danes kmetija Rot, kot ji pravite domačini? Izzivi verjetno ostajajo deloma podobni kot v preteklosti? Kmetujemo na 25 hektarjih, od katerih je 10 hektarjev hribovskih travnikov in pašnikov, ostalo prekriva naš pohorski gozd. Imamo še manjšo njivo in travniški sadovnjak ter nekaj drugih domačih živali, s čimer ohranjamo tradicijo in ostajamo v določenem delu samooskrbni. Kmetovanje na strmi hribovski kmetiji ima seveda še vedno svoje prednosti in slabosti. Smo na vrhu hriba in zato je vsa zemlja okrog domačije naša. Prvi sosed je po zračni liniji oddaljen le 300 metrov, a po cesti precej več. S svojim delom ne motimo nikogar in tako imamo z vsemi sosedi dobre odnose. Največja težava je zagotovo prav naš strm teren. Tudi v hribih želimo zaradi predragega ročnega dela čim več opraviti s stroji. V lepem, suhem vremenu ni težav, ko pa se podaš na razmočeno ali zamrznjeno strmino, je drugače, saj na traktorju pogosto ne veš, ali se boš lahko varno ustavil. Še vedno je veliko dela ročnega, saj strojna mehanizacija v naših pogojih ne more 100-% nadomestiti človeških rok. Ste mlečna kmetija na 600 metrih nadmorske višine. So tudi pri tej dejavnosti kakšne posebnosti v primerjavi z dolinskimi kmetijami? Seveda so, nikakor ni isto kot v ravninah zahodne, še bolj pa vzhodne Evrope. Tukaj v hribih imamo krajšo vegetacijsko dobo, zato moramo za zimsko hranjenje živali pripraviti okoli 20 % več krme. Višina je povezana tudi z nižjimi hektarskimi pridelki. Ne moremo na primer gojiti koruze, saj smo previsoko, a je to po drugi strani pomembna konkurenčna prednost našega mleka. Hribovske kmetije smo del identitete Evrope in v prihodnosti se bosta morali tako država kot Unija odločiti, kje nas vidijo. Žal kmetovanje v hribih zaradi nizkih odkupnih cen mleka in višjih stroškov proizvodnje postaja vse težje, za marsikoga celo nerentabilno. A mislim, da je mleko s hribovskih pašnikov nekaj najboljšega. Pri nas to ni le oglaševalski trik, kot marsikje, pri nas je to resničnost. Se pa bojim, da bo masovna proizvodnja velikih ravninskih kmetij in poceni hrana iz uvoza uničila višinsko kmetovanje. Omenili ste, da je višinska lega pašnikov pomembna konkurenčna prednost vašega mleka. V čem se takšno mleko razlikuje od tistega, pridelanega na ravninskih kmetijah? Pašniki v hribih v večini niso sejani z najbolj intenzivnimi travami, ampak na njih prevladuje pestra naravna sestava rastlin, ki poleg trav vsebuje tudi različne zeli, zdravilne, pa tudi aromatične rastline. Krava sama izbira, kaj bo pojedla, in izbira po navadi le najboljše. Zato na pašniku nastanejo šopi manj kvalitetne trave, ki jo kmetje po paši odstranimo. Živali se pasejo na soncu in se gibajo na svežem zraku. Trava v hribih vsebuje tudi veliko vitaminov, mineralov, antioksidantov, vse te koristne snovi pa prek prebave prehajajo v mleko. Tudi okolje je v večini primerov v hribih manj onesnaženo, kot je v dolinah. V nižinah so krave večinoma zaprte v hlevu ali ogradah na betonskih rešetkah. Če je paša organizirana, je po navadi na sejanem travinju, ki vsebuje dve ali tri najbolj intenzivne travne sorte in krava nima kaj izbirati. Ta trava je sicer sočna in jo krave zelo rade jedo, zato imajo tudi veliko mleka. Prepričan sem, da je mleko v tem pogledu podobno vinu in da z masovno proizvodnjo pada tudi kakovost. Res je, da nekaj sestavin, ki se ugotavljajo v mleku in so tudi kriterij za plačilo, s povečano pridelavo ne pada in se celo povečujejo, ampak mleko vsebuje še veliko drugih snovi. Kako se opisana kakovost mleka, kot je vaše, občuti v mlečnih izdelki? Mleko krav, ki se pasejo, ima svoj okus, ki ga povprečen potrošnik praviloma ne zazna. Tudi izdelke po okusu težko ločimo in ugotovimo, iz katerega mleka so, saj imajo izdelki okus po vrsti fermentacije. Da to mleko vsebuje več karotena, ostalih vitaminov in mineralov lahko ugotovimo z analizo mleka. Najvažnejše je, da se potrošniki zavedajo, da jo to mleko boljše in da ga kupijo, če imajo možnost. V veliko izdelkih, ki jih trgovci ponujajo pod blagovno znamko "domače", je resnično domače samo to, kar je naslikano na embalaži, saj je tudi ta praviloma pripeljana od drugod. Kot ste omenili prej, kmetujete sonaravno. Mislite, da so potrošniki danes dovolj ozaveščeni o prednosti izbire mleka in mlečnih izdelkov, ki zaradi naravne krme ne vsebujejo GSO, in, ali je pomembno, da smo vedno bolj pozorni na takšne certifikate? Potrošniki so pri nas še kar dobro ozaveščeni o kakovosti, pri nakupih pa jim po navadi razum odpove. Tudi v Nemčiji so v nekem kraju naredili anketo, kjer je več kot 80 % anketirancev izjavilo, da bi, če bi imeli možnost, za malo višjo ceno kupili njihov lokalni, kvaliteten izdelek. Ko so v trgovini poleg lokalnega izdelka na polico postavili ponaredek po malenkost nižji ceni, se je večina odločila za cenejšega. Kupci žal prepogosto nasedajo raznim zavajajočim oglasom in zbiranju točk ter s čim večjimi popusti kupujejo izdelke vprašljive kakovosti. Mislim, da bi morali z zakonom prepovedati lažno oglaševanje in s tem povezano zavajanje potrošnikov. Blago, ki je samo prepakirano v Sloveniji, ne bi smelo imeti oznake