Kozolci na Gorenjskem znova pridobivajo veljavo

V okviru projekta Arhitektura gorenjskih vasi so bili v minulih letih podrobneje raziskani tudi gorenjski kozolci. Nekatere občine so prepoznale pomen te kulturne dediščine in prispevajo sredstva za njeno ohranjanje. ![](https://cdn.zefir.quest/mops/5-281/akozi.webp) Kranjska Gora, ki že vrsto let podpira obnovo kozolcev, je letos po vzoru Bohinja pristopila tudi k subvencioniranju njihove rabe. V okviru projekta Arhitektura gorenjskih vasi je bilo doslej v 14 občinah popisanih skoraj 570 kozolcev. Dobra polovica je enojnih, običajnih kozolcev, približno desetina je dvojnih, ki so posebnost Bohinja, edinstvene kozolce pa so našli v kraju Podblica in na Jezerskem. Ostali evidentirani kozolci so na različne načine predelani, je pojasnil Klemen Klinar iz Razvojne agencije Zgornje Gorenjske (Ragor). Popis je pokazal, da ima tipični gorenjski kozolec danes betonske stebre in kovinsko streho. Razlog za to je, da so kmetje kozolce obnavljali s trajnejšimi materiali, tako ima danes le še petina kozolcev lesene stebre. Najbolje ohranjeni so dvojni kozolci, ki jih ljudje danes večinoma uporabljajo za spravilo pridelka in mehanizacije ali za sušenje desk, ne pa več za sušenje sena. Kot je pojasnil Klinar, se je začelo s preprosto suho smrečico, na suhe veje katere so naši predniki obešali seno. Nadaljevalo se je do preprostega enojnega kozolca, prek nadgradnje v dvojni kozolec. Danes so vlogo kozolcev prevzeli silosi in v plastiko zvite silažne bale. "Sodobno kmetijstvo je kozolce preživelo, zato vseh ni mogoče obdržati, potrudimo pa se, da ostanejo vsaj najlepši. Gre vendar za pomemben del naše identitete, kulturne krajine in izgleda našega podeželja," je izpostavil sogovornik in dodal, da na ravninah večinoma srečamo le še kozolce v propadanju, ponekod v bolj hribovitih delih pa jih manjši kmetje vendarle še uporabljajo. "Razen redkih večjih kmetov zanesenjakov, ki veliko dajo na seneno mleko, so glavni vzdrževalci kozolcev na podeželju manjši kmetje, ki si ne morejo privoščiti, da bi delali bale ali silose," je dejal Klinar in pojasnil, da tako kmetuje tudi sam. Doma ima bolj za hobi nekaj ovc in vsako leto skupaj z otroki, da bodo tudi oni poznali to opravilo, seno vlaga v kozolec, kar je sicer težaško in zamudno delo. Klinar je vesel, da tudi občine spoznavajo, da so kozolci pomembni, če ne že za kmetijstvo, pa vsaj za turizem oziroma za izgled gorenjske pokrajine. Občina Bohinj tako že nekaj let subvencionira lastnike kozolcev, če ti v njih sušijo seno. Letos je k temu pristopila tudi Občina Kranjska Gora, kjer so v minulih letih s pomočjo občinskih sredstev obnovili več kozolcev, popolnoma uničene pa so odstranili, da ne kazijo kulturne krajine. Letos se je na razpis za subvencioniranje tradicionalne rabe kozolcev prijavilo 12 kmetov z območja Kranjske gore. Kot je dejala direktorica Ragorja Eva Štravs Podlogar, je zelo pohvalno, da na ta način ohranjajo tradicijo in skrbijo za dediščino, ne pa da kozolci služijo za oglasne table. "Nikakor se ne moremo strinjati, da funkcija kozolca postane oglasni pano in zdi se mi, da je pred leti to šlo v povsem napačno smer," je poudaril tudi direktor Turizma Kranjska Gora Blaž Veber. Kot je ocenil, je zavedanje, da je kozolec kulturna dediščina, ki jo je treba ohranjati, iz leta v leto večja. "Lepo ohranjenih kozolcev, še posebej, če so obdelani s senom, ne občudujejo več samo tujci, ampak tudi mi sami, saj smo že pozabili, kako to izgleda," je poudaril Veber. Klinar je vesel, da občini Kranjska Gora in Bohinj sofinancirata obnovo in uporabo kozolcev. Želi si, da bi tudi druge lokalne skupnosti in država prepoznale kozolce kot del identitete ter pristopile k njihovemu ohranjanju. "Trenutno razen redkih izjem vzdrževanje in obstoj teh kozolcev ostaja na plečih kmetov in marsikdo jih obnavlja samo zato, ker se čuti dolžnega, da jih kot dediščino prednikov ohranja za zanamce," je pojasnil.