IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 26.07.2017 || Potrošniško zaupanje julija navzgor  |  Kmalu gradnja intermodalnega terminala v Batajnici  |  Rekordne cene masla   |  Studio Moderna kupil poljsko "Mango Home Shopping TV"  |  Bo Aldi že do leta 2020 drugi največji trgovec v Evropi?  |  Naprednejša proizvodnja v "čipsarni" Chips Way   |   Kuehne + Nagel okrepil liderski položaj  |  Lidlovo preoblikovanje logistike sadja  |  As Group delovno obeležil deseto obletnico prevzema Kenta   |  AB InBev prevzel proizvajalca energijskih pijač Hiball  |  Ob avtocesti pri Celju Piškovi začeli graditi sodoben logistični center  |  Znana trgovca z večjo ponudbo za vegetarijance   |  Waitrose izvaža v Indijo in na Kitajsko  |  Nočno parkiranje ob neurju v Mercatorjevih pokritih parkiriščih   |  Ahold Delhaize bo preselil sedež v ZDA...  |  Pivovarna Tuzla z novo linijo za PET program  |  Ribogojnica Fonda leto po vstopu Italijanov ohranja svojo usmeritev  |  NIJZ poziva k sodelovanju v nacionalni prehranski raziskavi  |  Zelena luča za obdavčitev sladkih pijač  |  Icelandic Glacial vstopa na kitajski trg  |   ||
   

dr. Bogomir Kovač: EU je svetovni fenomen

14.11.2012
piše: prof. dr. Bogomir Kovač 
 
Letošnjo Nobelovo nagrado za mir je dobila EU v imenu 27-tih držav z več kot 500 milijoni prebivalcev. Razlog naj bi bil relativno preprost. EU že več kot šestdeset let na stari celini omogoča mir in združevanje, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic. Odločitev norveškega odbora skuša povzdigniti izhodiščno mirovno politično idejo EU v njenih najtežjih ekonomskih kriznih razmerah. Hkrati pa gre, kot je to običajno, za čudaško zamisel in presenetljivo odločitev. Projekt EU je nedvomno uspešen mirovni politično-ekonomski projekt. Toda mirovni idealizem se je že v začetku petdesetih mešal z realizmom. To velja tako za Schumanovo jeklarsko in premogovniško skupnost kot tudi za strateško francosko-nemško navezo, kako zmanjšati vpliv ZDA pri povojni obnovi Evrope. Zagotovo je EU hitreje popeljala Grčijo, Portugalsko in Španijo na mirna pota demokracije v sedemdesetih letih. Prav tako je po letu 1989 omogočila mirno širitev in integracijo postsocialističnih držav, kar je imeniten dosežek. Hkrati pa je EU od preproste ekonomske zamisli skupnega trga prišla do meja Združenih držav Evrope. Danes govorimo o nujnosti njene nadaljnje monetarne in bančne integracije, pa o preraščanju fiskalne v pravo politično unijo. EU je v svoji institucionalni inovaciji nedvomno svetovni fenomen. S tega vidika si nedvomno zasluži pozornost in časti ugledne Nobelove nagrade.
 
Toda hkrati vse skupaj vendarle meji na politično farso. EU podeljujejo nagrado Norvežani, ki so vstop v EU dvakrat zavrnili, enkrat leta 1972 in drugič leta 1994. Evropski skepticizem je v nafto bogati Norveški globoko zakoreninjen. Prav tako ni jasno, kdo naj prejme nagrado. Bo to morda ostareli Kohl, morda Barroso ali pa Van Rompuy, morda pa osrednja usmerjevalka sedanje EU Angela Merkiavelli, kot jo sarkastično imenuje nemški sociolog Beck. Nobelovo poslanstvo je vendarle nagrajevanje uglednih posameznikov in ne držav ali podjetij. Če so res izbirali med 231. kandidati, potem je končna odločitev zagotovo precej problematična.  
 
Evropo danes pretresajo notranji politični nemiri. Socialni mir, ki je bil temelj političnega, danes povsod spodkopavajo protikrizni varčevalni ukrepi. EU tudi ni zmogla niti preprečiti niti rešiti grozljivih balkanskih vojn ob zlomu Jugoslavije in je zunanje posredovanje ponovno prepustila ZDA. Prav tako EU sodeluje v nesmiselnih in nemoralnih vojaških operacijah v Iraku in Afganistanu. EU preprosto ni brezkompromisno zavezana miru. Danes je EU zastala tudi pri širitvenih procesih. Hrvaška je na veliko večji pristopni natezalnici kot sta bili Romunija in Bolgarija. Druge balkanske države na čereh bivše socialistične Jugoslavije nimajo nobene potrebne vstopne perspektive. Podobno velja za Turčijo. Hkrati EU še vedno nima prave rešitve za kosovski in bosanski politični problem, ki je bil dejansko netilec vojn pri razpadu Jugoslavije. Širitev EU je obstala in to že neti nemire na njeni periferiji. In ne nazadnje je evropska integracija pred najresnejšo krizo doslej. Bližje je svojemu ponovnemu razstavljanju na posamezne države, ki jih povezuje skupni trg kot pa tesnejši politično ekonomski integraciji. EU se že tretje leto lovi, improvizira rešitve, omahuje pri odločanju. Reševanje krize zahteva pametne in dobro naravnane ekonomske ukrepe, zanje pa ni prave moči in politične legitimnosti. EU se je ujela v lastno mirovno past. Brez groženj je težko sprejemati odločitve. Ekonomska kriza ima ta naboj, toda očitno nimamo pravih in navdahnjenih politikov.  
 
Morda lahko nagrado za mir razumemo bolj kot opozorilo prihodnosti. Če EU izgubi bitko za svojo večjo integracijo, lahko sedanji mir zapolni nova vojna.
 
EU danes še kroti nevarnosti protekcionizma, nacionalizma in ekstremizma, toda že jutri se lahko vse obrne. Politični in vojaški mir nimata ekonomske cene. Sta neprecenljivi vrednoti, vredni tudi sporne Nobelove nagrade. In mi, na obrobjih balkanskega lonca, to razumemo bolje kot drugi. 

 
 
 
 
back to top