IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 24.02.2018 || Lanska suša povzročila za 65,3 milijona evrov škode  |  Dm postavlja novo strategijo  |  "Coop Swiss" podpira organsko  |  Pridružite se nam na marčevskem največjem dogodku za hotelirje v Srbiji!  |  Waitrose predstavlja linijo Good Health  |  Biedronka z linijo goBIO  |  Rekordni poslovni rezultati za Henkel  |  Slavonski kulen iz CM bo postal kulen z dežele  |  Mastercard: "Kupci pripravljeni na plačevanje z nosljivimi napravami"  |  Natisnjena 62. številka revije InStore že na poti k naslovnikom  |  Zadruge v odkup preostale dobre četrtine Mlekarne Celeia  |  Plenković napovedal položaj Agrokorjevega (namestnika) pooblaščenca za naslednji teden  |  Od srede nova dm prodajalna v Ajdovščini  |  Vinagov kompleks še vedno ni našel kupca  |  Počivalšek za Bloomberg: "Za Mercator je več zanimanja"  |  V Dublinu včeraj in danes okrogla miza o trgovini v prihodnosti  |  Marca prihaja trgovina Sweet Tooth za ljubitelje sladkarij  |  Walmart z manjšim dobičkom, a višjimi (minimalnimi) plačami   |  DIA s prodajo v višini desetih milijard evrov  |  Majid Al Futtaim odpira še sto objektov pod franšizo Carrefour  |   ||
   

Zgodovinsko Sarajevo?

25.02.2014
piše: Igor E. Bergant
Twitter: @IEBergant
 
Trideseto obletnico zimskih olimpijskih iger v Sarajevu sem si, priznam, predstavljal drugače. Dogajanje ob "prvih zimskih igrah pod minareti", kakor jih je pred začetkom mednarodnim kolegov predstavljal moj oče, nekdanji športni novinar, sem imel čas na prizoriščih doživeti tudi sam.
 
Bile so moje prve igre sploh, v bistvu prva priložnostna služba, ki sem jo kot prostovoljec opravljal v mednarodnem radiotelevizijskem središču. Bila je dobra šola olimpizma in poklicnega profesionalizma, tudi zato, ker sem v njej dobil tudi kar nekaj odmerkov zdravila proti naivnosti. Tisoči, ki s(m)o tako in drugače živeli in delali za igre, smo se med drugim naučili, kako se da še tako velike težave in nerodnosti premostiti s predanostjo, trudom, sodelovanjem in humorjem.
 
Slednji je prišel še kako prav, ko smo od časa do časa naleteli na kakšno podcenjevalno izzivanje. Spomnim se slovitega avstrijskega radijskega novinarja Edija Fingerja st., ki je zagnal vik in krik, ker ni imel na voljo pisalnega stroja z nemško tipkovnico (na koncu smo ga celo našli, pa mu ni bil všeč). V redu, že tedaj sem razumel, da je to vse skupaj bržkone povezano s strahom in predsodki nekaterih Avstrijcev zaradi sarajevskih dogodkov 70 let pred tem…
 
Sarajevo 1984, vključno z več-kot-burekovsko- ljubeznijo do Jureta Franka, dobitnika sploh prve zimske olimpijske medalje iz Slovenije (in tedaj Jugoslavije), je bilo kot nekakšne (lepe) sanje. Ljudje in mesto so večinoma očarali večino obiskovalcev (celo nekatere Avstrijce), predvsem zaradi dobročutnosti in sproščenosti, tako nenavadne in nepričakovane za državo nekje med (kapitalističnim?) nebom in (komunistično) zemljo.
 
Ne bom pozabil prizora, ko je ameriška televizijska ekipa v tako imenovani medijski vasi v Sarajevu navdušeno snemala dva specialna policista, ki sta skrbela za varnost. Z brzostrelkama v rokah sta prav rada in potrpežljivo korakala za potrebe posnetkov, sem ter tja, z nasmehom na obrazih. Američani niso mogli verjeti! Česa takega v "komunistični" državi nikakor niso pričakovali. Strašna ironija usode je, da so takšne brzostrelke in še hujša orožja (čeprav ne nujno iz rok omenjenih policistov) v Sarajevu in okoli njega pele komaj osem let kasneje, med ciničnim obleganjem mesta v absurdni vojni.
 
Olimpijsko Koševo je postalo pokopališče, skakalnici na Malem polju pod Igmanom sta bili ujeti (in sta še) v mrežo min, steza za bob in sankanje je postala smrtno nevaren frontni objekt, ljudje so umirali, mnogi, ki so preživeli, so po letih strahote odšli, tudi očetov kolega Branko Tomić, s katerim sta pred igrami izdala knjigo "Olimpijske steze". Sto let po atentatu Gavrila Principa, ki je dramatično spremenil tok človeške zgodovine, in trideset let po igrah, ki so bile sanjski uvod v vojno nočno moro, je v Sarajevu in drugih delih Bosne in Hercegovine spet nemir.
 
Kakor razumem zato, ker imajo obubožani stari in mladi dovolj vsega (predvsem koruptnih politikov in grabežljivih podjetnikov) in hkrati nič (upanja). Pa tudi, ker mednarodna skupnost, ki je z nadzorom krhke države prevzela soodgovornost zanjo, deluje premalo odločno. Trideset let je – očitno – premalo, da bi se mnogi odločevalci odvadili naivnosti, da tudi s polovičarsko, nesolidarno in prazno skrbjo za zaupan problem lahko nekaj dosežeš.
 
Sarajevskih in bosansko-hercegovskih problemov se lotevajo z navidezno resnostjo, brez domišljije in v najboljšem primeru črnim humorjem. Še huje – niti stoletje, vse od strahovite izkušnje ter grozljive svetovne morije, ki bi jo navkljub startnim strelom v Sarajevu bržkone lahko preprečili – očitno ni bilo dovolj, da bi prepoznali večino zgodovinskih zmot in napak.

 
 
 
 
back to top