IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 23.06.2017 || Danes Tušev tek barv v Ljubljani  |  Sberbank že prodaja petinski delež Mercatorja  |  Nama skoraj ves bilančni dobiček za dividende  |  Prvi na prodaj deli koncerna, ki niso del osnovnega poslovanja  |  HPS Investment Partners ponudil največ za Merkurjeve nepremičnine   |  Bliža se prvi "The Slovenia Food truck festival"  |  AB InBev prodaja dve nemški blagovni znamki piva  |  Hofer odprl že petnajsto trgovino v letošnjem letu  |  Žitu letos zvezdice Superior Taste Awards za 4 izdelke, Podravki za kar 14  |  Smrekar: "Namazi Argeta kmalu v Turčiji"  |  Clooney in partnerji tekilo Diageu prodali za milijardo dolarjev  |  Za Hoferjem že peta dobrodelna akcija zbiranja rabljenih očal  |  Dogovor o vzpostavitvi mehanizma na področju varstva potrošnikov  |   Država ne bo kupovala (Sberbankovih) delnic Mercatorja  |  Projekt Akademije Mercatorja in ZZS:" Radi imamo domače" se danes zaključuje  |  Auchan prevzema lokalnega trgovca Karavan  |   Novi DIS v Inđiji  |  V Mariboru simpozij o pridelovanju zelenjave in krompirja  |  Hoferjev sladoled ponuja možnost dopusta v Firencah  |  Odprt prvi Super Konzum v Supetru na Braču  |   ||
   

Zgodovina se (žal) rada ponavlja

02.11.2016
Nedavno sem v britanski znanstveni radijski oddaji poslušal zanimiv prispevek o najnovejših znanstvenih dognanjih v zvezi s slovito (a zaradi tega nič manj skrivnostno) civilizacijo v dolini reke Ind. 
 
Piše: Igor E. Bergant
 
Gre za najstarejšo (9 tisoč let), največjo (na vrhuncu je štela pet milijonov prebivalcev) in - v mnogih ozirih - najuspešnejšo izmed štirih civilizacij starega veka: ob egipčanski, mezopotamijski in kitajski. Vrhunec civilizacije v dolini reke Ind, ki obsega dele današnjega Pakistana, Afganistana in Indije, je trajal kakih 700 let, v času med leti 2600 in 1900 pred našim štetjem.
 
Tedaj so v dolini nastala velika in dobro ter tako rekoč enako načrtovana mesta s kanalizacijo in javnimi kopališči. Pri tej civilizaciji je zanimivo še nekaj stvari: prebivalci so bili enakopravni (hiše so bili približno enake za vse), takšen pa je bil očitno tudi model vladanja (v 150 letih načrtnih arheoloških izkopavanj niso našli zanesljivih znakov obstoja ne kraljevskih družin, niti verskih voditeljev niti vojska ali orožja).
 
Znanstveniki ocenjujejo, da gre za tako rekoč edinstveno miroljubno civilizacijo v človeški zgodovini, saj v omenjenih 700 letih ni doživela vojne, zunanje sovražnike pa je znala odbiti z diplomatsko spretnostjo.
 
Gre seveda za bolj ali manj znanstveno utemeljene domneve. Precej več bi lahko izvedeli, če bi znali razvozlati njihovo pisavo in razumeti jezik, ki so ga govorili.  Problem je namreč v tem, da je omenjena civilizacija pred nekaj manj kot 4000 letih razmeroma hitro izginila, vzroki pa niso povsem jasni.
 
Skoraj gotovo je, da je niso uničili ne zavojevalci od znotraj ne notranji nemiri. Posmrtni ostanki iz obdobja propada kažejo zlasti na razvoj nalezljivih oziroma hitro prenosljivih bolezni (zlasti malarije) ter spremembe v okolju in podnebju.
 
Domneva je, da so bili pripadniki te civilizacije v bistvu žrtve lastnega uspeha: s pomočjo domiselnih namakalnih sistemov so razvili izjemno uspešno kmetijstvo (zlasti žitno poljedelstvo), a so z vse večjo intenzivnostjo kmetovanja vse bolj vplivali tudi na nepopravljive okoljske spremembe – reke so začele spreminjati tokove, erozija površja …
 
Ko pa se je – spet iz različnih vzrokov – začel spreminjati še ritem monsunov, je bila ta civilizacija obsojena na propad. Vsa tisočletna znanja in stoletni mir ga nista mogla preprečiti. Konec ni prišel v trenutku, a družba se je začela razkrajati. Brez velikih žitnih donosov so mesta začela dokaj hitro propadati. Ob rižu, ki se je uveljavil v novih razmerah, so lahko preživele zlasti tesneje povezane manjše vaške skupnosti.
 
Od tod do klanov, ki so se začeli boriti za prevlado, pa ni bila več tako dolga pot. Na zgodovino civilizacije v dolini reke Ind sem se spomnil, ko sem na predavanju poslušal dva svetovno priznana klimatologa, slovensko profesorico dr. Lučko Kajfež Bogataj in njenega francoskega kolega dr. Jeana Jouzela. Opozarjala sta na nevarno slepilo človeštva, češ da je lanski globalni okoljski dogovor iz Pariza rešil naše skupne težave glede podnebnih sprememb.
 
Ta dogovor je bil sicer uspeh, a samo v primerjavi s strahovitimi neuspehi na številnih okoljskih konferencah pred tem. Ob tem je prav vsem strokovnjakom (in politikom, ki so sprejeli omenjeni dogovor) jasno, da pariške zaveze o postopnem omejevanju učinka tople grede kot posledice človeške dejavnosti preprosto ne bodo zadostovale za preprečitev dramatičnih posledic še v tem stoletju.
 
Problem ni le v politikih, ki si zaradi svojih kratkoročnih interesov (beri izvolitev na vsaka štiri leta ali še manj) ne bi upali povedati resnice in odločno ukrepati. Problem je tudi v preštevilnih volivcih, ki si kljub (približnem) poznavanju resnice ne želijo spremeniti življenjskega sloga in svetovne ureditve na različnih ravneh, ki ni le trajnostno nevzdržna, pač pa tudi pretirano potratna in grozovito krivična. Na takšnih temeljih svet ne more obstati. In pika. 
 
Tudi prebivalci slovite stare civilizacije ob Indu so - očitno - prezrli grozeča znamenja propadanja. Skoraj štiri tisočletja kasneje se njihova vera v drobcih zrcali v nekaterih izmed 300 milijonov hindujskih bogov ter v nekaterih besedah jezikov, ki jih govorijo v Indiji.
 
A morebitnih svaril, ki so nam jih zapustili, še zdaj, kljub našemu znanju vključno z umetno ustvarjeno inteligenco, ne moremo razbrati. Pa bi nam prišla prav, ker smo globoko zabredli in nimamo več veliko časa za odločno ukrepanje, pri čemer je problem še toliko večji, ker ob ponovitvi njihovih napak za nami ne bo nikogar več, ki bi ga lahko pred našimi napaki posvarili sami.

 
 
 
 
back to top