IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 24.11.2017 || 90 odstotkov potrošnikov slovensko hrano ocenjuje kot kakovostno  |  Tescove lastne blagovne znamke velika uspešnica  |  Spar se vrača v Grčijo  |  Nova 60. številka revije InStore že v tiskarni  |  Veliki sempler "Lahkonočnicam" A1 Slovenija in Grey Ljubljana  |  Parlament potrdil zaprtje trgovin ob nedeljah  |  Podjetje Paradajz pred širitvijo  |  Amazonovi delavci so si za stavko izbrali črni petek  |  Jana kolagen beauty izbrana za inovacijo leta 2017  |   Mercator dobaviteljem predstavil strategijo nadaljnjega sodelovanja  |  Hofer se počasi približuje Engrotušu  |  Pozeba povzročila skoraj 47 milijonov evrov škode  |  Zaključena četrta FMCG konferenca revije InStore v Beogradu  |  Prilepska pivovarna z dobičkom  |  Za nagrade Sempler se poteguje 40 finalistov  |  Migros z naložbo v hladilne omarice   |  Ponosni na 60 let Mlekarne Planika (FOTOREPORTAŽA)   |  Pričenja se nova izvedba tekmovanja Effie Slovenija 2018  |  Lidl del prodaje od linije Deluxe namenja za URI Soča (VIDEO)  |  Dia izdelke verige Clarel ponuja prek Amazona  |   ||
   

Za učinkovito kmetijsko politiko

02.06.2012
Problematika slovenskega kmetijstva je zelo kompleksna zgodba. Močno je povezana z okoljem, v katerem živimo oz. z našim načinom življenja. V Sloveniji smo že od industrializacije poznali t.i. dvojne "šihte".
 
Piše: Jože Cajnar, direktor KZ Metlika

Veliko delavcev je poleg dela v tovarni dodaten zaslužek pridobilo tudi na svoji domači grudi. Povezanost slovenskega naroda s svojo domačo zemljo je bila stoletja simbol narodove ohranitve. Z današnjega zornega kota mi je jasno, da to ni bila le čustvena navezanost, pač pa je takemu odnosu botrovala zdrava kmečka pamet. Za slovenskega kmeta je bila njegova zemlja temelj njegove osebne samostojnosti oz. suverenosti. Tudi v bivši državi, ne glede na ideološke opredelitve, so se tedanji oblastniki hitro zavedli, da je zemlja in z njo povezana pridelava hrane strateška dobrina. Žal pa smo po osamosvojitvi pri kmetijski politiki pozabili na ta osnovni in primarni namen kmetijstva – pridelati hrano za preživetje. V ospredje so prišli sekundarni cilji, kot so ohranjanje kulturne krajine, diverzifikacija, spodbujanje dodatnih dejavnosti na kmetijah, ki s kmetovanjem nimajo skoraj nič skupnega. S temi dejavnostmi, da ne bo pomote, ni nič narobe, trdim pa, da mora biti osnovni namen kmetijstva pridelava kakovostne hrane za naše državljane. Druge dejavnosti se bodo potem razvile same po sebi.
 
Razlog padca na strašljivo nizko raven samooskrbe je moč iskati v različnih področjih družbeno-političnega in gospodarskega delovanja. Izhajajoč iz dejstva, da je vse manj mladih kmetov, lahko logično sklepamo, da v današnji družbi ta poklic nima prave teže oz. da ga družba ne vrednoti tako, kot bi ga morala. Če je v sosednji Avstriji kmet eden najbolj uglednih poklicev, je pri nas ravno obratno.Problematika lastne samooskrbe s hrano se je v zadnjih obdobjih neodgovorno potiskala na stran, s tem pa tudi sposobnost samostojne preskrbe s hrano. Problemov prenizkih odkupnih cen, nezainteresiranosti mladih za kmetovanje, vedno bolj ozkega trga za domače pridelovalce in izčrpavanja domače predelovalne industrije politika ni jemala dovolj resno.
 
Zavedamo se, da se je trg spremenil, da živimo v času t.i. "prostega trga", kjer vse regulira osnovni tržni mehanizem, ki se imenuje "ponudba in povpraševanje". Vsem, ki se vedno sklicujejo na to zakonitost, bi dejal le, da gre za teoretičen model, ki deluje v pogojih popolne konkurence. V pogojih, ko na trgu obstajajo tržna izkrivljanja v obliki monopolov in oligopolov, tak model žal ne funkcionira. Tukaj bi morala država z ustrezno politiko ukrepati, pa žal ni. Brez ustrezne kmetijske politike nobena predavanja o tehnoloških posodobitvah, obvladujočem marketingu, novih pristopih itd. ne bodo pomagala, če nimaš trga, če ti vhodne cene, na katere ne moreš vplivati, rastejo, prodajne pa padajo, si vsega tega pravzaprav niti ne moreš privoščiti. Vlada bi morala zagotoviti, da se vsaj del domače proizvodnje lahko proda direktno, tudi javnim zavodom, da bodo lahko domači potrošniki jedli mogoče nekaj odstotkov dražjo hrano, a neprimerno bolj zdravo in kvalitetno.Pridelavi hrane je pomembno nameniti največjo pozornost, kot panogi, ki je strateška, ne pa postranska.Zadruge se moramo na ustrezen način poslovno povezati in povečati prednosti in ugodnosti za svoje člane. Nujno je potrebno vzpostaviti ustrezen model povezovanja pridelovalcev-kmetov s trgovskimi sistemi. Do sedaj to žal ni bilo mogoče. Pogoji so bili takšni, da kmetje v take povezave niso mogli vstopiti.Le združevanje na ekonomski osnovi, ob upoštevanju novih tržnih pristopov, z vzpodbujevalno funkcijo države, bi lahko prineslo spremembe. A ne čez noč. Slovenski kmetje in peščica predelovalne industrije z zadrugami bomo pridelali zelo kvalitetno hrano. Prepričan sem, da bomo z večjo samozavestjo, združeni in z ustreznejšo marketinško podporo prepričali kupce, da si zaslužimo tudi za odtenek višjo ceno. Ne nazadnje nam pri nakupu avtomobila diferenciacija cen in kakovost očitno ne dela problemov. Tudi kriza je prinesla nova razmišljanja. Pošteno kmečko delo ponovno postaja pomembno in ugledno. Ljudje so se začeli zavedati medsebojne soodvisnosti. Farsa o malo dela in velikih zaslužkih pa prihaja v črno kroniko. Ostajam optimist. Prepričan sem, da smo doumeli, da je potrebno skupno kmetijsko politiko, ki velja v EU, dodelati tako, da bo tudi doma učinkovita. Udejanjanje sprememb pa mora biti delo vseh nas, ki smo kakorkoli z njo povezani.

 
 
 
 
back to top