IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Torek, 25.09.2018 || Prenovljeni Center Vič potrošniško izkušnjo dviguje na novo raven  |  Malce nižje cene goriv   |  Rekordnih 170 vrst piva na jesenskem Pivo & Burger Festu  |  Plasta lastništvo v Tovarni olja Gea povečala na 92 odstotkov  |  Akcija:"Imam svojo vrečko!"  |  Še 1 dan za zgodnje prijave na 4. FMCG Summit revije InStore, ki bo v Zagrebu 25.oktobra   |  Tesco odprl prvi trgovini Jack's  |  Izdelki za daljši občutek sitosti debitirali v trgovinah Morrisons  |  Jelena Jazić nova direktorica agencije McCann Beograd  |  Delhaize začel z novim formatom trgovine s ponudbo sveže hrane   |  6.5% povečanje prodaje organske hrane in pijače  |  Lidl postavil zbiralne košare za živali v stiski  |  Lepši časi za proizvajalce rezancev  |  Gorenje predstavilo nove pralne in sušilne stroje WaveActive  |  Direktor Beiersdorfa bo v kratkem postal Belgijec De Loecker  |  Eurospin po Italiji in Sloveniji kmalu tudi na Hrvaškem   |  Brantuša:"Spar prihaja v Srbijo!"  |  Vitaminka na sejmu Worldfood Moscow 2018  |  Uspešen 3. dobrodelni Skazin tek Otrok otroku  |  Zavrnili prehransko in okoljsko pobudo  |   ||
   

Za učinkovito kmetijsko politiko

02.06.2012
Problematika slovenskega kmetijstva je zelo kompleksna zgodba. Močno je povezana z okoljem, v katerem živimo oz. z našim načinom življenja. V Sloveniji smo že od industrializacije poznali t.i. dvojne "šihte".
 
Piše: Jože Cajnar, direktor KZ Metlika

Veliko delavcev je poleg dela v tovarni dodaten zaslužek pridobilo tudi na svoji domači grudi. Povezanost slovenskega naroda s svojo domačo zemljo je bila stoletja simbol narodove ohranitve. Z današnjega zornega kota mi je jasno, da to ni bila le čustvena navezanost, pač pa je takemu odnosu botrovala zdrava kmečka pamet. Za slovenskega kmeta je bila njegova zemlja temelj njegove osebne samostojnosti oz. suverenosti. Tudi v bivši državi, ne glede na ideološke opredelitve, so se tedanji oblastniki hitro zavedli, da je zemlja in z njo povezana pridelava hrane strateška dobrina. Žal pa smo po osamosvojitvi pri kmetijski politiki pozabili na ta osnovni in primarni namen kmetijstva – pridelati hrano za preživetje. V ospredje so prišli sekundarni cilji, kot so ohranjanje kulturne krajine, diverzifikacija, spodbujanje dodatnih dejavnosti na kmetijah, ki s kmetovanjem nimajo skoraj nič skupnega. S temi dejavnostmi, da ne bo pomote, ni nič narobe, trdim pa, da mora biti osnovni namen kmetijstva pridelava kakovostne hrane za naše državljane. Druge dejavnosti se bodo potem razvile same po sebi.
 
Razlog padca na strašljivo nizko raven samooskrbe je moč iskati v različnih področjih družbeno-političnega in gospodarskega delovanja. Izhajajoč iz dejstva, da je vse manj mladih kmetov, lahko logično sklepamo, da v današnji družbi ta poklic nima prave teže oz. da ga družba ne vrednoti tako, kot bi ga morala. Če je v sosednji Avstriji kmet eden najbolj uglednih poklicev, je pri nas ravno obratno.Problematika lastne samooskrbe s hrano se je v zadnjih obdobjih neodgovorno potiskala na stran, s tem pa tudi sposobnost samostojne preskrbe s hrano. Problemov prenizkih odkupnih cen, nezainteresiranosti mladih za kmetovanje, vedno bolj ozkega trga za domače pridelovalce in izčrpavanja domače predelovalne industrije politika ni jemala dovolj resno.
 
Zavedamo se, da se je trg spremenil, da živimo v času t.i. "prostega trga", kjer vse regulira osnovni tržni mehanizem, ki se imenuje "ponudba in povpraševanje". Vsem, ki se vedno sklicujejo na to zakonitost, bi dejal le, da gre za teoretičen model, ki deluje v pogojih popolne konkurence. V pogojih, ko na trgu obstajajo tržna izkrivljanja v obliki monopolov in oligopolov, tak model žal ne funkcionira. Tukaj bi morala država z ustrezno politiko ukrepati, pa žal ni. Brez ustrezne kmetijske politike nobena predavanja o tehnoloških posodobitvah, obvladujočem marketingu, novih pristopih itd. ne bodo pomagala, če nimaš trga, če ti vhodne cene, na katere ne moreš vplivati, rastejo, prodajne pa padajo, si vsega tega pravzaprav niti ne moreš privoščiti. Vlada bi morala zagotoviti, da se vsaj del domače proizvodnje lahko proda direktno, tudi javnim zavodom, da bodo lahko domači potrošniki jedli mogoče nekaj odstotkov dražjo hrano, a neprimerno bolj zdravo in kvalitetno.Pridelavi hrane je pomembno nameniti največjo pozornost, kot panogi, ki je strateška, ne pa postranska.Zadruge se moramo na ustrezen način poslovno povezati in povečati prednosti in ugodnosti za svoje člane. Nujno je potrebno vzpostaviti ustrezen model povezovanja pridelovalcev-kmetov s trgovskimi sistemi. Do sedaj to žal ni bilo mogoče. Pogoji so bili takšni, da kmetje v take povezave niso mogli vstopiti.Le združevanje na ekonomski osnovi, ob upoštevanju novih tržnih pristopov, z vzpodbujevalno funkcijo države, bi lahko prineslo spremembe. A ne čez noč. Slovenski kmetje in peščica predelovalne industrije z zadrugami bomo pridelali zelo kvalitetno hrano. Prepričan sem, da bomo z večjo samozavestjo, združeni in z ustreznejšo marketinško podporo prepričali kupce, da si zaslužimo tudi za odtenek višjo ceno. Ne nazadnje nam pri nakupu avtomobila diferenciacija cen in kakovost očitno ne dela problemov. Tudi kriza je prinesla nova razmišljanja. Pošteno kmečko delo ponovno postaja pomembno in ugledno. Ljudje so se začeli zavedati medsebojne soodvisnosti. Farsa o malo dela in velikih zaslužkih pa prihaja v črno kroniko. Ostajam optimist. Prepričan sem, da smo doumeli, da je potrebno skupno kmetijsko politiko, ki velja v EU, dodelati tako, da bo tudi doma učinkovita. Udejanjanje sprememb pa mora biti delo vseh nas, ki smo kakorkoli z njo povezani.

 
 
 
 
back to top