Piše: Kenan
Uštović, strokovni
koordinator za razvoj prodaje, G-Petrol, d. o. o., Sarajevo (NIS Gazrpom Neft)*
Čeprav je minilo že
skoraj eno leto, odkar sem zapustil bančni sistem in se vrnil v gospodarstvo,
od svojih prijateljev in znancev pogosto slišim stavek: ”Vsi bankirji ste enaki.”
Resnica o bančništvu je nekje med
mišljenji ogorčenih kreditojemalcev v „švicarjih" in izjave direktorjev bank v
slogu, da so oni tam, da bi pomagali prebivalcem in gospodarstvu naše države. Ena od stvari, ki
je trenutno na tehtnici in kjer se išče ravnotežje, so ravno krediti v švicarskih
frankih (t. i. "švicarjih”). Mednarodna oznaka za to valuto je CHF.
Mar ni
simbolično, enaka oznaka se uporablja v
medicini za kongestivni zastoj srca (Congestive Heart Failure). Trenutno stanje
glede tega problema se da opisati s slepo ulico. Osebno menim, da morajo biti
za nastalo situacijo odgovorni vsi. Edini razlog, zaradi katerega so ljudje
jemali te kredite, je ta, da so bile obrestne stopnje oz. obroki nižji glede na
vse ostale kredite.
O tem, zakaj je temu tako, se takrat ni preveč razmišljalo.
Krediti so se jemali in le redki so se spraševali, zakaj so tako ugodni.
Najbolj pomembno je pač bilo, da si ga dobil čim prej in po najnižji ceni. In
ravno tu krivim ljudi, ki so jih jemali. Nihče ni nikogar silil, da vzame
kredit, posebej ne takega.Na drugi strani
imamo banke.
One so ta proizvod ponudile ravno zaradi tega, ker so vedele, da
bo za stranke zanimiv. Ali jih lahko zato krivimo in obsojamo? Mislim da ne,
ker se vsako podjetje za svoje potrošnike trudi s proizvodi, ki so najbolj
atraktivni. In banka je naredila najprej ravno to, kasneje pa začela dvigovati
višino obrokov in obresti, kar so napovedali že na začetku, ko so zapisali: "Banka lahko obročno stopnjo spremeni
enostransko." Tukaj je nastal prvi pravi problem in pojavilo se je
vprašanje: ali država lahko dopusti bankam tako svobodo ali pa je treba
socialno in ekonomsko politiko graditi tako, da omeji samovoljo bank?
Po drugi strani je
vprašanje, ali so banke zares posojale sredstva s tržišča v frankih in jih
je treba tudi vračati ali pa so
potrošnikom pripovedovali le zgodbice, v ozadju („backoffice-u") pa je bila
situacija povsem drugačna. Sodeč po informacijah, ki jih je moč najti v medijih
oz. ki jih poznam sam, banke niso ponudile dokaze, ki pričajo o tem, da so se
zadolževale v "švicarjih”. V tem primeru
so si banke resnično brez vsake osnove in ravno zaradi učinkov tečajnih razlik
prilaščale dodatni dobiček.
Za slednje krivim predvsem banke, ki pa jih vse ne
gre metati v isti koš. Določene so glavni udeleženci te zgodbe, medtem ko se
drugih v tem "loncu” sploh ne omenja. S tem dobimo novo potrditev, da imamo
vedno možnost izbora in da moramo veliko bolj razmišljati. Na koncu tega teksta
o bankah in kreditih naj zaključim z enim vicem, ki lepo pojasni trenutno
atmosfero: „Govori Mujo Hasu: 'Haso, bolan, si slišal, da banke
sedaj dajejo kredite brez poroka?' 'Ma, kakšen neumen kredit je potem to, če ga
moraš sam vračati!', odgovori Haso."
Ali država lahko dopusti bankam tako svobodo ali pa je treba socialno in ekonomsko politiko graditi tako, da omeji samovoljo bank?
|
