IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Nedelja, 28.05.2017 || Puklavec Family Wines z minimalno izgubo  |  Dan odprtih vrat Vinakoper   |  Kalčkova nova trgovina v ljubljanskem BTC-ju  |  V Ljubljani "sprehod" najdaljše rolade Gorenjka   |  Nagrada 10 let brezplačnih nakupov v Lidlu Slovenija gre v Slovenske Konjice   |  Junija prve ameriške Lidlove trgovine, ki so (bodo) za tretjino večje  |  Danes Citypark za 15. rojstni dan na Špici pripravlja glasbeno-modni dogodek  |  Auchan razširil ponudbo v kategoriji lepotilnih izdelkov  |  Agrokor bo Konzum v BiH zamenjal z Mercatorjem  |  Družba Mastercard v podporo projektu Botrstvo   |  Zlatna džezva vabi na kavo v Citypark  |  Direktor Carrefourja podpira lastne blagovne znamke  |  Mercator z Akademijo Radi imamo domače v Marezigah  |  Vsi vzorci hrane po požaru na Vrhniki skladni s predpisi  |  Amazon odprl prvo fizično knjigarno v New Yorku (na Manhattnu)  |  V Beogradu se danes zaključuje največja "mystery shopping" konferenca  |  Danes na dražbi v Mariboru 6000 litrov Vinagovih penin  |  Ormož od danes bogatejši za novo dm prodajalno  |  Walmart nadaljuje z uspešnim poslovanjem v Kanadi  |  Znova bo dovoljeno točenje alkohola na športnih prireditvah  |   ||
   

Vsak milni mehurček poči

25.03.2016
 "Moj" nogometni klub West Ham United iz vzhodnega Londona, za katerega navijam od 3. maja 1975, ima zanimivo himno. 
 
Piše:Igor E. Bergant
 
Gre za skoraj sto let staro skladbo iz že zdavnaj pozabljenega broadwayskega muzikala, ki je v originalu valček, ima pa (za nogomet skrajno nenavadno) precej melanholično besedilo.
 
Naslov in refren (I'm Forever Blowing Bubbles/Vedno bom spuščal milne mehurčke) sta prispodoba o večnem (in rahlo naivnem) upanju človeka, da se mu bo nasmehnila sreča. A kaj, ko se ti upi - tako kot milni mehurčki –, vključno s tistimi, ki se dvignejo najviše, slej ko prej razblinijo ...
 
Toda človeku navsezadnje ne preostane nič drugega, da vsakokrat vnovič začne znova ter – naj se težko pričakovana sreča vsakokrat skrije (fortune's always hiding ...) – spet poln upanja spušča nove mehurčke ... 
 
Seveda pa ima mehurček (bubble) v sodobnem svetu tudi drugačno simboliko. Govorim o razpočenih gospodarskih mehurčkih (zlasti finančnih, borznih, nepremičninskih ...), ki so jih polnili nebrzdan pohlep, osvajalska strast, bolestni egoizem in tudi kriminalna energija. Da o izgubi stika s tlemi manj lepe realnosti sploh posebej ne govorim.
 
Žal se nekaj podobnega dogaja tudi z vrhunskim nogometom. Primer Mednarodne nogometne zveze (FIFA) in njenega korupcijskega (samo)sesutja je le ena plat. Druga, morda še izrazitejša, pa je napihovanje mehurja na nacionalnih in mednarodni klubski sceni, ki postaja vse manj obvladljiv. V nogomet se že stekajo zelo sumljiva sredstva, tako iz "tradicionalnih” nogometnih celin, kakor tudi iz bližnjega in daljnega vzhoda.
 
Zadnji nogometni boom (pok!?) na Kitajskem je razsežnosti omenjenega mehurja še povečal. Problem, ki se kaže, je preprost: globalni nogomet, ne glede na vso njegovo priljubljenost, v tej obliki nima realne ekonomske podlage. Živi in razvija se na up (v obliki v več pogledih sanjskega "medijskega” iztržka), pri čemer se ogromno tega udejanjenega fiktivnega denarja steka v temne kanale in ponika v neznano.
 
O tem slikovito priča spletna stran Football Leaks, s katero upravljajo večinoma portugalski "nogometni gverilci”, in ki razkriva (večinoma) tajne dele pogodb med nogometaši in klubi, klubi in agenti, nogometaši in agenti ter drugimi akterji v tej igri. Če vsaj del strahovite količine objavljenih pogodb drži, potem je sodobni nogomet dejansko prepojen z metodami izogibanja davkov, pranja denarja ter drugih prepovedanih in v najboljšem primeru spornih praks.
 
Pod črto: sodobni nogomet je (tudi) izkoriščevalska dejavnost, v kateri so njegovi ljubitelji na izkoriščani strani. Plačujejo vse dražje vstopnice in navijaške pripomočke, za bajne nogometne prestope pa pogosto poroštva izdajajo banke, ki so jih z milijardami pred propadom rešili evropski davkoplačevalci v številnih državah. Pri čemer se razlike med (na videz) bogatimi klubi ter stotisoči revnih tekmecev povsod po svetu strahovito večajo. 
 
In če se vrnem k "svojemu" klubu: njegova prihodnost se zdi svetla, pa čeprav ima dolgove, ki znašajo okoli sto milijonov evrov. Oba solastnika kluba, ki sta obogatela v filmski (bolje rečeno erotično-pornografski) industriji, del bogastva pa pridobila tudi s prodajo nekega drugega kluba (Birmingham City) še precej bolj vprašljivemu poslovnežu iz Hong Konga (medtem obsojenega na šestletno zaporno kazen za pranje denarja), sta očitno izjemno spretna ter kljub vsemu vlagata v klub.
 
Še bolj pa infrastrukturo. Letos se bo klub z več kot stoletno tradicijo preselil na olimpijski stadion (kot najemnik za 99 let ter letno najemnino okoli tri milijone evrov) s 56 tisoč sedeži (dobrih 20 tisoč več kot sedanji). Pri tem je zanimivo, da so bili celotni stroški za izgradnjo olimpijskega stadiona (za igre leta 2012) in kasnejšo predelavo objekta pokriti iz javnih sredstev (državnih in lokalnih).
 
Ti pa so znašali okroglo milijardo (!!!) evrov, pri čemer je "moj” West Ham United k temu z enkratnim zneskom prispeval nekaj manj kot 20 milijonov (ali dva odstotka). Poslovna smer je - tudi na račun javnega denarja - jasna: oba poslovneža bosta ob tako ugodnem izhodišču klub z velikim dobičkom prodala najboljšemu ponudniku (verjetno z vzhoda). Seveda, če ne bo mehurček prej počil. 

 
 
 
 
back to top