IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Ponedeljek, 29.05.2017 || Ormož z novo dm prodajalno, uspešen sobotni tek v Ljubljani  |  Odgovor ali bo Konzum (spet) Mercator do julija, Sberbanka pričakuje dogovor  |  Mercator s tremi nagradami Trusted Brand  |  Jeronimo Martins pridobiva z lastnimi blagovnimi znamkami  |  Mali trgovci zahtevajo pomoč EU  |  Nova združenja prodajalcev na drobno  |  Amazon prepričuje proizvajalce A-blagovnih znamk v drugačno miselnost  |  Pekarna Pečjak ob potrojenem dobičku načrtuje nove zaposlitve  |  Prenovljena Tuš drogerija Planet Maribor  |  Puklavec Family Wines z minimalno izgubo  |  Dan odprtih vrat Vinakoper   |  Kalčkova nova trgovina v ljubljanskem BTC-ju  |  V Ljubljani "sprehod" najdaljše rolade Gorenjka   |  Nagrada 10 let brezplačnih nakupov v Lidlu Slovenija gre v Slovenske Konjice   |  Junija prve ameriške Lidlove trgovine, ki so (bodo) za tretjino večje  |  Danes Citypark za 15. rojstni dan na Špici pripravlja glasbeno-modni dogodek  |  Auchan razširil ponudbo v kategoriji lepotilnih izdelkov  |  Agrokor bo Konzum v BiH zamenjal z Mercatorjem  |  Družba Mastercard v podporo projektu Botrstvo   |  Zlatna džezva vabi na kavo v Citypark  |   ||
   

Trojka

25.12.2013
Avtor: doc. dr. Samo Uhan
 
Filozof Heidegger je nekoč izjavil, da ko je kriza največja, je rešitev najbližja. Morda. Morda pa gre zgolj za še eno samotolažilno misel, ki jih vpletamo v strategije reševanja vsakdanjih zagat. Kajti za to gre. Ne glede na to, kako globalna ali sistemska je kriza, jo najprej čutimo in doživljamo kot posamezniki in šele potem kot člani družbe. Vsak dan slišimo, da je kriza, s katero se srečujemo, večplastna. To naj bi pomenilo, da jo občutimo predvsem v socialno-ekonomski sferi, kot politično negotovost in izčrpanost institucionalnega sistema, tudi širšega evropskega in ne zgolj domačega. 
 
Kako iz zagate? Če odmislimo t. i. antikapitalistične alternative (sam sicer menim, da vsaj razmislek o tem ni povsem irelevanten), se zdi, da je naloga, pred katero je Evropa, "civiliziranjeˮ kapitalizma. V zadnjem poročilu raziskave Eurofound (http://www.eurofound.europa.eu/) najdemo namig, na kakšen način naj bi to civiliziranje potekalo. V izhodišču raziskave je ugotovitev, da se od sedemdesetih let prejšnjega stoletja skokovito povečujejo socialno-ekonomske neenakosti na svetovni ravni, pri čemer Evropa ni nikakršna izjema, četudi so nekateri najuspešnejši blaginjski modeli, ki vključujejo pravičnejšo redistribucijo dobrin, evropska dediščina.
 
Posledice neenakosti se seveda kažejo kot drastično poslabšanje kakovosti življenja posameznikov, posledično pa se krha tudi družbena povezanost. Na drugi strani podatki številnih mednarodnih raziskav kažejo, da so bolj "enakeˮ družbe preprosto ekonomsko učinkovitejše. V ospredju razmislekov o izhodih iz krize ni torej zgolj moralna dimenzija pojava, temveč trivialna, če hočete zdravorazumsko ugotovitev, da "enakostˮ deluje. Vprašanje je le, kako.
 
Enakost je zaželena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. Zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov družbene solidarnosti, temveč iz družbenega "oportunizmaˮ. Drugače povedano, anketiranci z zahtevo po več enakosti nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje lastnega materialnega položaja.
 
Ena od klasičnih libertarnih dilem je razmerje med svobodo in enakostjo. V "našemˮ prostoru je postala aktualna šele po transformaciji bivših socialističnih držav v parlamentarne demokracije. Leta 1992 se v projektu Slovensko javno mnenje prvič spopadeta svoboda in enakost in v večini od naslednjih petnajstih meritev je bil delež anketirancev, ki se jim je zdela svoboda pomembnejša od enakosti.
 
To je bilo še zlasti izrazito v času gospodarskega in socialnega blagostanja v letih 2003-2008, kot ugotavlja sociologinja B. Malnar. Po nastopu krize pa se razlika v deležih začne zmanjševati. Leta 2001 se "tekmiˮ pridruži še ena vrednota – varnost. Ta v javnomnenjskem dvoboju tako rekoč "pometeˮ s svobodo, saj varnosti praviloma daje prednost okoli 60 % anketiranih, svobodi pa 30 %.
 
Enako prepričljivo pa varnost prevlada tudi nad enakostjo, saj je razmerje med deleži podobno – dve tretjini anketiranih dajeta prednost varnosti, ena tretjina pa enakosti. Sklepamo lahko, da je varnost v resnici tista vrednota, ki je za posameznika ključna, svoboda in enakost sta ji podrejeni.
 
Če je ta ugotovitev dolgo časa veljala predvsem za bivše socialistične države, je vse bolj očitno, da postaja vseevropsko prisotna. Enakost je zaželena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. In obratno, z vidika posameznika povečevanje neenakosti s seboj prinaša vrsto težko obvladljivih tveganj. Zato zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov družbene solidarnosti, temveč iz družbenega "oportunizmaˮ.
 
Drugače povedano, anketiranci z zahtevo po več enakosti nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje lastnega materialnega položaja. Arhimedova točka "civiliziranjaˮ kapitalizma očitno zares temeljni na "trojkiˮ, le nekoliko drugače jo moramo razumeti.

 
 
 
 
back to top