IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 12.12.2018 || Lidl trgovino št. 55 odpira jutri v Ilirski Bistrici  |  Esselunga v Milanu odprla trgovski center prihodnosti  |   Sberbank začel sprejemati ponudbe za prodajo svojega deleža v Agrokorju  |  Aldi Süd in Aldi Nord bosta sodelovala še bolj  |  Vlada želi bolj zdravo (predelano) hrano  |  Mastercard in Microsoft združujeta moči   |  Pri Tušu trkajo za srečo alpskih smučarjev (VIDEO)  |  Uspešno zaključen 5. Hoferjev natečaj "Deluj eko - ohrani čebelo in smreko"  |  Približno 10 % zavržene hrane ustvari FMCG sektor  |  Amazon svoje trgovine brez blagajn seli tudi na letališča  |  Kaufland (spet) zaprt tudi dan po božiču  |  Budimka z novimi lastniki še pred novim letom?  |  Tesco začel z velikimi cenovnimi akcijami (beri znižanji)   |  Znani finalisti za nagrade Effie Slovenija  |  Trgovci zaradi protestov izgubili že milijardo evrov  |   Prodaja se Žitkova lastnina mlina   |  V prazničnem decembru se povprečno zredimo za dva kilograma  |  Unilever investira v razvoj pralne kapsule brez plastike  |  Kosovo namerava manjkajoče blago iz Srbije in BiH nadomestiti s proizvodi iz regije  |  Colruyt z novim letom uvaja nočne izmene  |   ||
   

Trojka

25.12.2013
Avtor: doc. dr. Samo Uhan
 
Filozof Heidegger je nekoč izjavil, da ko je kriza največja, je rešitev najbližja. Morda. Morda pa gre zgolj za še eno samotolažilno misel, ki jih vpletamo v strategije reševanja vsakdanjih zagat. Kajti za to gre. Ne glede na to, kako globalna ali sistemska je kriza, jo najprej čutimo in doživljamo kot posamezniki in šele potem kot člani družbe. Vsak dan slišimo, da je kriza, s katero se srečujemo, večplastna. To naj bi pomenilo, da jo občutimo predvsem v socialno-ekonomski sferi, kot politično negotovost in izčrpanost institucionalnega sistema, tudi širšega evropskega in ne zgolj domačega. 
 
Kako iz zagate? Če odmislimo t. i. antikapitalistične alternative (sam sicer menim, da vsaj razmislek o tem ni povsem irelevanten), se zdi, da je naloga, pred katero je Evropa, "civiliziranjeˮ kapitalizma. V zadnjem poročilu raziskave Eurofound (http://www.eurofound.europa.eu/) najdemo namig, na kakšen način naj bi to civiliziranje potekalo. V izhodišču raziskave je ugotovitev, da se od sedemdesetih let prejšnjega stoletja skokovito povečujejo socialno-ekonomske neenakosti na svetovni ravni, pri čemer Evropa ni nikakršna izjema, četudi so nekateri najuspešnejši blaginjski modeli, ki vključujejo pravičnejšo redistribucijo dobrin, evropska dediščina.
 
Posledice neenakosti se seveda kažejo kot drastično poslabšanje kakovosti življenja posameznikov, posledično pa se krha tudi družbena povezanost. Na drugi strani podatki številnih mednarodnih raziskav kažejo, da so bolj "enakeˮ družbe preprosto ekonomsko učinkovitejše. V ospredju razmislekov o izhodih iz krize ni torej zgolj moralna dimenzija pojava, temveč trivialna, če hočete zdravorazumsko ugotovitev, da "enakostˮ deluje. Vprašanje je le, kako.
 
Enakost je zaželena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. Zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov družbene solidarnosti, temveč iz družbenega "oportunizmaˮ. Drugače povedano, anketiranci z zahtevo po več enakosti nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje lastnega materialnega položaja.
 
Ena od klasičnih libertarnih dilem je razmerje med svobodo in enakostjo. V "našemˮ prostoru je postala aktualna šele po transformaciji bivših socialističnih držav v parlamentarne demokracije. Leta 1992 se v projektu Slovensko javno mnenje prvič spopadeta svoboda in enakost in v večini od naslednjih petnajstih meritev je bil delež anketirancev, ki se jim je zdela svoboda pomembnejša od enakosti.
 
To je bilo še zlasti izrazito v času gospodarskega in socialnega blagostanja v letih 2003-2008, kot ugotavlja sociologinja B. Malnar. Po nastopu krize pa se razlika v deležih začne zmanjševati. Leta 2001 se "tekmiˮ pridruži še ena vrednota – varnost. Ta v javnomnenjskem dvoboju tako rekoč "pometeˮ s svobodo, saj varnosti praviloma daje prednost okoli 60 % anketiranih, svobodi pa 30 %.
 
Enako prepričljivo pa varnost prevlada tudi nad enakostjo, saj je razmerje med deleži podobno – dve tretjini anketiranih dajeta prednost varnosti, ena tretjina pa enakosti. Sklepamo lahko, da je varnost v resnici tista vrednota, ki je za posameznika ključna, svoboda in enakost sta ji podrejeni.
 
Če je ta ugotovitev dolgo časa veljala predvsem za bivše socialistične države, je vse bolj očitno, da postaja vseevropsko prisotna. Enakost je zaželena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. In obratno, z vidika posameznika povečevanje neenakosti s seboj prinaša vrsto težko obvladljivih tveganj. Zato zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov družbene solidarnosti, temveč iz družbenega "oportunizmaˮ.
 
Drugače povedano, anketiranci z zahtevo po več enakosti nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje lastnega materialnega položaja. Arhimedova točka "civiliziranjaˮ kapitalizma očitno zares temeljni na "trojkiˮ, le nekoliko drugače jo moramo razumeti.

 
 
 
 
back to top