IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 26.05.2018 || V Tušu kmalu nov lastnik?  |  Predstavitev govornikov na FMCG Summitu Ljubljana - 7.6.2018  |  46. Teden cvička se danes začne v Šentjerneju   |  Amazon vam blokira račun, če preveč artiklov zavrnete  |  Jutri in pojutrišnjem festival vrtnic in rozeja v Portorožu  |  Konec odštevanja: Od danes v veljavi (nova) zaščita osebnih podatkov - GDPR  |  Uradne analize potrdile neoporečnost izdelkov Radenske  |  Na sedežu ZN slovenski panj  |  Colgate-Palmolive se zavezuje k 100 % recikliranju embalaže do leta 2025  |  Nagrado za najboljše avtohtono rdeče vino prejel Vranac Premier  |  Znova odprt zadarski Spar v centru Supernova  |  Cipiripi prodan zaradi strateških razlogov  |  Kmalu nogometno EP vinarjev   |  Salus prevzema Sanolabor  |  Letalski prevoznik KLM združil moči z družbo Jacobs Douwe Egberts   |   Aldi odprl 25 trgovin in načrtuje še (prvi) distribucijski center  |  Rast prodaje sira, padec prometa z mlečnimi izdelki  |  Židan: "Hvaležen sem za vsako nabavo, ki jo boste naredili na lokalnem trgu"  |  Amazonov ključ za dostavo v vaše vozilo (VIDEO)  |  Odprt Tommy št. 200   |   ||
   

Tri pomembne reformske naloge

24.05.2016
Čeprav je bilo ob letošnjih aprilskih parlamentarnih volitvah v Srbiji ves čas jasno, da ekonomske reforme, o katerih so se dogovorili v aranžmajih z Mednarodnim denarnim skladom (IMF)  in Svetovno banko, ne bodo ustavljene, pa v novejši ekonomski zgodovini ni znanega primera, da bi volitve minile brez takega upočasnjevanja reform. 
 
Avtorica: Radojka Nikolić, glavna utrednica revij Biznis in Ekonometar
 
Čeprav je bilo ob letošnjih aprilskih parlamentarnih volitvah v Srbiji ves čas jasno, da ekonomske reforme, o katerih so se dogovorili v aranžmajih z Mednarodnim denarnim skladom (IMF)  in Svetovno banko, ne bodo ustavljene, pa v novejši ekonomski zgodovini ni znanega primera, da bi volitve minile brez takega upočasnjevanja reform.
 
Za nas je to še toliko slabše, ker gre za najbolj resno reformsko leto v okviru triletnega aranžmaja z IMF-om, ki smo ga sklenili  23. februarja 2015 in ki se bo iztekel februarja 2018. In katere so te velike reformske naloge, ki jih moramo opraviti še letos, pol leta pa smo praktično že izgubili?
 
Prvo srečanje s preverjanjem prevzetih obveznosti nas čaka 1. junija, saj se bo z zadnjim majskim dnevom iztekel rok zaščite pred poverjeniki državnih podjetij v prestrukturiranju in privatizaciji. Od 17 zaščitenih podjetij jih je šlo v stečaj konec lanskega leta šest, še vedno pa je negotova usoda 11 nekdanjih gigantov, ki zaposlujejo 18.500 delavcev.
 
Tako se ne ve, katero od naštetih podjetij bo teže (beri lažje) rešiti. To so: RTB Bor, FAP, Petrohemija, Rudnik uglja Resavica, Jumko, Trajal, Galenika, Politika, Ikarbus, Industrija kablova Jagodina in PKB.
 
Ta podjetja skupno dolgujejo okrog dve milijardi evrov in to še največ javnim podjetjem (EPS-u, Srbijagasu, Železnicam), davčni upravi in Skladu za razvoj. Zatem sledijo še njihovi dolgovi do bank upnic in zasebnim podjetjem dobaviteljem. 

 
Ko gre za tri omenjene reformske naloge, ki jih moramo opraviti do konca leta, je jasno, da se za Srbijo prave reforme šele začenjajo. Uspešna fiskalna konsolidacija iz lanskega leta je v primerjavi s tistim, kar nas čaka, samo lep spomin ...
 
Druga velika obveznost, ki jo ima Srbija in ki smo jo začeli reševati le delno, zadeva javna podjetja in finančno prestrukturiranje, ki ga je treba opraviti v EPS-u, Srbijagasu in Železnicah Srbije. Pot podjetja, ki je v rdečih številkah, do uspešnega, ki posluje brez državnih subvencij, je zelo dolga. Še posebej, ko gre za omenjena podjetja, predstavniki mednarodnih finančnih organizacij občasno pošljejo kak opomin, da prestrukturiranje še ni končano in spomnijo na roke.
 
Tretja obveznost, ki jo je treba v letu 2016 končno začeti izpolnjevati, se nanaša na odpuščanja v javnem sektorju (brez javnih podjetij), da bi bi se z racionalizacijo ustvarila cenejša in učinkovitejša država. Po celem nizu kalkulacij in preštevanj glede tega, koliko je kje zaposlenih, se je le nekako prišlo do podatka, da je na ravni države – od državne administracije do zdravstva in šolstva – več kot 500.000 zaposlenih.
 
Lani glede tega problema ni bilo narejenega nič in zaenkrat niti v tem. Edina novost je v tem, da iz IMF-a ne sporočajo več, da je treba v javnem sektorju odpustiti 75.000 ljudi, ampak se vedno pogosteje izpostavlja mnenje Fiskalnega sveta, ki ocenjuje, da je treba število zaposlenih skupno zmanjšati za 30.000 do 35.000 ljudi še v tem in naslednjem letu.  

 
 
 
 
back to top