IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 20.10.2018 || Še štirje dnevi do 4. FMCG Summit-a revije InStore v Zagrebu   |  V Konzumu razmišljajo o vstopu na makedonski trg  |  Novo poslovalnico Lidla v Hočah odpirajo v četrtek, nato še eno v Melju  |   Ljubljanske mlekarne pripravile akcijo za blagovno znamko Alpsko (VIDEO)  |  Ministrica s predstavniki živilsko-predelovalne industrije o stanju v panogi  |  Opel in Vauxhall obnavljata 4PL partnerstvo z Gefcom  |  Lidl zaključil preventivno-izobraževalne delavnice o prometu  |  Walmart uvaja vozičke z merilcem srčnega utripa?  |  Hofer o pomenu pravilne uporabe defibrilatorja  |  Dan slovenske hrane in tradicionalni slovenski zajtrk letos 16. novembra  |  E. Leclerc se pogaja za prevzem hipermarketov Géant Casino   |  Trgovci na 12. Strateški konferenci o trajnostnem krožnem poslovnem modelu v trgovini  |  Na Brdu poteka 12. Strateška konferenca o trgovini  |  Fundacija Coca-Cola s posebnim mejnikom  |  Skupini Špica in IBCS sta napovedali strateško "Alianso treh morij"  |  Začel se je 25. Zlati boben v Portotožu  |  Na tekmovanju najboljših pic zmagala veganska  |  Pivac v Ravči gradi nove proizvodne hale za pršutarno  |  Nestlé zapira tovarno sladoleda v predmestju Pariza  |  Continente letos predstavil že 300 trgovskih znamk  |   ||
   

Sredi Evrope

17.02.2016
"Središče Evrope leži vzhodneje,” je nekoč, pred več kot 30 leti, zapisal sloviti nemški zgodovinar Karl Schlögel, pri čemer se je odzival na razpravo o tedanji (zahodno)nemški zunanji politiki. 
 
Piše: Igon E. Bergant,
 
Številni znameniti vzhodnoevropski (oziroma srednjeevropski) misleci, zlasti pisatelja - češko-francoski Milan Kundera in madžarsko-judovski György Konrád, so tedaj, še v času hladne vojne, poudarjali, da so bile kulture držav, ki so bile tedaj onstran t. i. železne zavese, vedno neločljiv in pomemben sestavni del skupne zahodnoevropske dediščine.
 
To je kasneje postal del nove skupne evropske politike, ki se je uspešno odrazila s pridružitvijo številnih držav Evropski uniji leta 2004.
 
A zdi se, da so te politične deklaracije eno, ravnanje vsakokrat izvoljenih politikov pa drugo. V času begunske krize smo priče osupljivo različnemu dojemanju njenega bistva.
 
Na eni strani imamo ideološko različne, a v izhodišču zelo podobno enoumne, politične odločevalce v "nekdanji” vzhodni Evropi, ki na primer integraciji bližnjevzhodnih beguncev v njihovih skupnostih odločno nasprotujejo. Češ, da te družbe nimajo izkušenj s priseljevanjem večjega števila ljudi iz drugih kulturnih okolij.
 
Na drugi strani pa stare zahodne članice, ki imajo s tem več izkušenj, kažejo sicer več različnih pogledov na problem, a vendarle ne razumejo tako odklonilnega (in nesolidarnega) pristopa vzhodno od sredine. In potem smo tu še mi, Balkanci, ki smo ob strani obeh "skrajnosti”, in ki nismo ne eno ne drugo. "Zahod” še nismo, ker - materialno in duhovno - ne moremo biti, "vzhod” pa tudi ne, ker tega, priznajmo si, nikoli nismo želeli.
 
Malce zaradi ošabnosti, ker nam je šlo bolje kot njim (kar v povprečju sicer še vedno drži, a le še komaj, in še zdaleč ne za vsakogar), malce pa tudi zato, ker se - spet v povprečju - nikoli nismo dovolj potrudili razumeti duhovnega bogastva okoli nas. Pa tudi ne bogastva v nas samih.
 
Gre namreč za samozavest, ki bi lahko temeljila na naših zelo posebnih slovenskih izkušnjah življenja v edinstvenem prostoru, kjer se stikajo panonski, alpski, sredozemski in balkanski svet. Pa tudi v časih polpretekle zgodovine, ki nas je zaznamovala z življenjem v vseh možnih družbenih, političnih in gospodarskih sistemih.
 
V letu, ko bomo proslavljali 25. obletnico neodvisnosti Slovenije, je prav, da se spomnimo vsega dobrega, kar smo skupaj dosegli. In dosegli smo več, kar si morda mislimo. Navsezadnje živimo v časih, ko je bolj ali manj vsakomur lahko jasno, da mir, človekove pravice in kolikor toliko človeka dostojno blagostanje niso (več) sami po sebi umevni. Po drugi strani pa je prav, da se odkrito soočimo z vsem, kar smo po neumnosti v tem času zapravili ali zamudili.
 
Med drugim tudi to, da še posebej za nas, drobne, občutljive ter na prepihih vseh vrst živeče, velja, da lahko preživimo samo, če bomo še bolj utrjeni v radovednosti in znanju kot tisti okoli nas, še bolj odprti do sveta, v katerem živimo (vključno s sosedi), hkrati pa najbolj trdni v načelih in učljivi iz krute zgodovine.V minulih 25 letih smo zapravili marsikaj: veliko denarja za goljufije in neumne naložbe, preveč samospoštovanja in zaupanja drugih, s tem pa tudi precejšnjo mero ugleda, ki smo ga kot skupnost uživali na področju nekdanje skupne države in v nekakšni družini (nekdanjih) neuvrščenih.
 
V obsesiji, da bi postali Zahodnjaki, smo prezrli, da nas premnogi prezirajo prav zaradi tega. In da smo iz že prej opisanega napuha obrnili hrbet tudi "vzhodnjakom”, je bila tudi napaka.Pri tem pa je dobro vedeti, da so "oni” storili povsem isto napako, pri čemer je novodobni vzhodnoevropski šovinizem samo popačen odsev tega samozanikanja.
 
Če prav pomislimo, je center Evrope tam, kjer se svoje središčnosti najbolj zavedajo. Lahko bi bil tudi pri nas, če bi se le znali česa naučiti, česa spet priučiti ter odpreti oči in um v vse smeri.


 
 
 
 
back to top