IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Torek, 19.06.2018 || Gorivo se je opolnoči pocenilo  |   Možna kupca Mercatorja tudi hrvaška Adris in Atlantic Grupa  |  Amazon na Irskem odpira 1000 novih delovnih mest  |  Coop bo živila dostavljal z Volvo tovornjaki na električni pogon  |  Izjemno desetletje za proizvajalca tunine Calvo (VIDEO)  |  Mladi podjetnik leta 2018 je Rok Starič (Rok's nut butter)  |  Proizvodnja kozjega mleka lani večja za 4,4 odstotka  |  Velpro podpisal pogodbo o sodelovanju z manjšimi trgovci  |  Hofer zagnal projekt 1, 2, 3, GREMO!  |  Razočaranje zaradi krčenja proračuna za kmetijstvo  |  Petrol do leta 2022 z več kot petmilijardno prodajo  |  Eurospin kmalu odpira trgovino v Sežani  |  Poletna vinska razvajanja v staro Ljubljano privabila 5000 obiskovalcev   |  Pšenice bo letos manj, kakovost slabša, cene neznanka  |  NT Bolero odprl obrat za predelavo sadja v Topoli  |  V Agrokorju soglasno potrdili dogovor o prestrukturiranju  |  Zadrugam v pomoč aplikacija za skupno nabavo repromateriala  |  Podravki nagrada CROPAK za Dolcelo Cake2Go  |  Aktivno ob otvoritvi nove dm prodajalne v Ribnici  |  Carrefour v sodelovanje z Googlom?  |   ||
   

Šampioni za življenje in smrt

20.04.2013
piše Igor E.Bergant
 
Twitter:@IEBergant
 
Nedavno je številne ljudi v Sloveniji, in tudi mene, pretresla novica o smrti smučarskega šampiona Borisa Strela. Bil je, kakor temu rečejo mlajši ljudje, legenda. Prvi Slovenec, ki si je prismučal medaljo na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju. Eden tistih, zaradi katerih so – da bi ga videli smučati na televiziji - v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v tovarnah ustavljali stroje in prekinjali šolski pouk. Kar ni bilo krivo za tedanjo hudo gospodarsko krizo, prejšnja država je bila v napačno smer zapeljana že zdavnaj. Strel in njegovi smučarski tovariši so bili tisti, ki so ljudem podarjali zagon in srčnost, kar so z veseljem sprejemali. Bojan Križaj je bil prvi mož te generacije slovenskih (in tudi jugoslovanskih smučarjev), ki je zrcalil prodornost, a hkrati tudi vlekel nase smolo. Smola je bila že v tem, da je imelo "naše blontno veseljeˮ za neposrednega tekmeca za zmago neprekosljivega "našegaˮ Ingemarja Stenmarka. Za nameček pa se je pogosto zgodilo, da je po napaki Šveda odstopil tudi Križaj, o čemer je skupina Lačni Franz pela v svoji "Beli simfonijiˮ.
 
Skratka, Križaj je bil vedno "tipično slovenskiˮ: ob sijajni svetlobi je vedno ležala tudi senca dvoma ter občasno sprožala tarnanje nad zlo usodo, nemara celo zaroto. Strel je bil drugačen: poosebljenje borbenosti, odločnosti in veselja do tveganja. Ni bil tako mladostno vihrav in sproščen kot njegov"cimerˮ Jure Franko, Strelov riziko pa navadno ni bil pretiran, kot pri Jožetu Kuraltu. Imel je pravo mero in nasmeh na obrazu. O svojih nastopih je razmišljal, a ni bil filozof na smučeh kot Rok Petrović. Bil je timski igralec, a samostojen in suveren, pa tudi ne samorastniški, kakršen je bil Tomaž Cerkovnik. Prvič sem ga srečal v izteku kranjskogorske strmine leta 1977, prav po tekmi, na kateri je postal mladinski evropski prvak v veleslalomu. Tistega dne je nastala fotografija – on, z bistrim nasmehom, ki je napovedoval še večje članske uspehe, in jaz, skoraj še mlečnozobi mlad poročevalec, ki ga bo kasneje lahko doživel tudi v drugih vlogah. Recimo: optimističnega podpornika smučarskega športa, marljivega lastnika smučarskega servisa, ki mu ni bilo težko poprijeti za vsako delo za stroji, tenkočutnega lastnika črede prečudovitih turkmenskih konj na posestvu blizu domače Škofje Loke. Zmerom, ampak prav zmerom, je izžareval veselje in optimizem, tako kot nekoč na smučarskih progah. S svojo šampionsko preteklostjo ni bil obremenjen, dojemal jo je kot dragoceno izkušnjo na življenjski poti, nič manj, a tudi nič več kot to.
 
Strašljiva je misel, da toliko omenjenih športnih asov iz prve uspešne smučarske generacije ni več med živimi. Jože Kuralt se je smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči, Rok Petrović je umrl pred Korčulo med potapljanjem. Srce Tomaža Cerkovnika, s katerim sva nekaj let skupaj preživela kot televizijska komentatorja alpskega smučanja in postala prijatelja, se je, zaradi prirojene napake, ustavilo na Hvaru. Potem pa še Boris Strel, navzven največji veseljak in optimist med vsemi, ki je svet zapustil, ker je tako želel?! Življenje je tudi ob silovitem razvoju sodobne znanosti še vedno precejšnja skrivnost, kar velja tudi za razloge, zakaj ga nekateri končajo prostovoljno. Žal se tudi mnoge – navzven srečne zgodbe – končajo s tragedijo takšne vrste. In žal se mora zgoditi kaj takega, da se vsi drugi, ki smo ostali, ponovno zavemo, da se pod površjem vsakega od nas pogosto skriva nekaj drugega. Da je treba biti do sočloveka včasih veliko bolj pozoren in spoštljiv, da smo krhka bitja, ki se lahko hitro, prehitro zlomijo. Četudi gre za športne velikane.
 
Življenje je drugačna igra, še bolj kruta in neizprosna kot šport.

 
 
 
 
back to top