IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 17.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Privatizacija teče tretji krog

20.03.2013
KOLUMNA PRIZNANEGA EKONOMISTA
 
Piše:   prof. dr. Bogomir Kovač
 
Slovenija se tako kot vse postsocialistične države še vedno ukvarja s problemom privatizacije in učinkovitim upravljanjem državnega premoženja. Slovenska privatizacija je bila pozna, bolj uravnotežena in zaprta kot drugod. Prehod iz samoupravljanja v moderno korporativno upravljanje je bil slabo pripravljen, politika ga je izkoristila kot most za ohranitev svojega vpliva v gospodarstvu. Šele od leta 2009 so se začeli premiki, od Kadrovsko akreditacijskega sveta (KAS) do Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) in sedanjega Slovenskega državnega holdinga (SDH). Spremembe so bile hitre in premalo premišljene. In kaže, da bo takšna tudi usoda sedanjega državnega holdinga.  
 
Slovenska privatizacija teče tako tretji krog. V prvem smo dobili nominalne lastnike (1994-2000), v drugem (2000-2009) se je začela koncentracija kapitala v rokah večjih domačih lastnikov. Tretjega zapolnjujejo nenehne spremembe glede upravljanja naložb (AUKN) in napoved nove privatizacije (SDH). Privatizacija je v prvem obdobju izrazito notranja, v drugem obdobju imamo številne menedžerske prevzeme in prve resne tuje nakupe, leta 2013 naj bi sledila široka prodaja podjetij. Banke so s silovitim zunanjim zadolževanjem (2005-2008) pomagale financirati vse te lastninske spremembe. Toda tok financiranja je prekinila kriza, menedžerji, podjetja in banke so se znašla v močvirju dolžniške krize. In zdi se, da je  za državno lastnino edina možnost privatizacija družb  in vstop tujega kapitala. Toda reči niso tako preproste.
 
V zadnjih desetih letih ima več kot 100 držav (MDS) privatizacijske programe, pa je kriza kljub temu nastopila. Privatizacija je torej sopotnica sedanje krize in ne njena rešiteljica. Poleg tega je sedanja finančna in ekonomska kriza bolj povezana z afirmacijo države in novega podržavljanja kot pa s privatizacijo. Vlada želi z novim državnim holdingom izboljšati učinkovitost upravljanja z okoli 10 milijardami državnega premoženja, povečati njegovo vrednost in izpeljati privatizacijo. Če bi uspeli dvigniti donosnost kapitala na 5 odstotkov, bi letno dobili samo prek dividend okoli 500 milijonov evrov, slabo polovico načrtovanih proračunskih deficitov v naslednjih letih.  
 
SDH prinaša združevanje državnih upravljavcev, centralizacijo odločanja in koncentracijo kapitala v kapitalski družbi. Zakon o SDH je zaživel konec decembra, februarja 2013 pa je Janševa vlada doživela nezaupnico v parlamentu. Nova vlada ali pa nove volitve za sedaj ne podpirata pravi zagon holdinga. Na drugi strani prinaša SDH precej tehničnih neznank. Nanj prenašamo lastništvo bank, toda ne njihovih slabih terjatev. Nasprotno velja za bilance samih podjetij, ki pa se mešajo z bančnimi, zato bo otvoritvena bilanca holdinga zelo zahteven posel. KAD je ohranila samostojnost in obveznosti do pokojninskega sklada, medtem ko se je SOD prelil v SDH. Denacionalizirano premoženje bomo torej pokrivali z dobički celotnega holdinga. SDH bo vse svoje dohodke, tudi od privatizacije, obravnaval kot lasten prihodek, država lahko dobi sredstva le iz dividend. Državni zbor zgolj potrjuje strategijo in klasifikacijo naložb, skupščino holdinga predstavlja kar vlada. Prvi predlog klasifikacije naložb ne izhaja iz strategije, ni jasne povezanosti med fiskalnimi potrebami države in delovanjem holdinga … 
 
SDH je torej poizkus, da bi z zasebno korporativno logiko izboljšali poslovanje z državno lastnino in lažje izpeljali želeno privatizacijo. Toda SDH prihaja prepozno in v neugodnih političnih razmerah. Prinaša veliko neznank glede prenosa premoženja, neodvisnega upravljanja in dobrega nadzora. Težava SDH je, da ga ponuja vlada, ki ravno v vmesnem obdobju krši vse norme dobrega korporativnega upravljanja. Zato je popotnica slaba, še preden je SDH začel delovati. Centralizacija upravljanja in koncentracija kapitala povečujeta odgovornost SDH in vlade za premoženje države. Holding dejansko potencira nevarnosti političnega odločanja. Vlada, katerakoli, je dobila tudi s tem novo nevarno igračo. Vse bo zato odvisno od kakovosti vodstev SDH in brzdanja politikov. To pa se vsaj za zdaj zdi misija nemogočega. 
 
Slovenski državni holding prihaja prepozno in v neugodnih političnih razmerah. Prinaša veliko neznank glede prenosa premoženja, neodvisnega upravljanja in dobrega nadzora.


 
 
 
 
back to top