IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Ponedeljek, 29.05.2017 || Ormož z novo dm prodajalno, uspešen sobotni tek v Ljubljani  |  Odgovor ali bo Konzum (spet) Mercator do julija, Sberbanka pričakuje dogovor  |  Mercator s tremi nagradami Trusted Brand  |  Jeronimo Martins pridobiva z lastnimi blagovnimi znamkami  |  Mali trgovci zahtevajo pomoč EU  |  Nova združenja prodajalcev na drobno  |  Amazon prepričuje proizvajalce A-blagovnih znamk v drugačno miselnost  |  Pekarna Pečjak ob potrojenem dobičku načrtuje nove zaposlitve  |  Prenovljena Tuš drogerija Planet Maribor  |  Puklavec Family Wines z minimalno izgubo  |  Dan odprtih vrat Vinakoper   |  Kalčkova nova trgovina v ljubljanskem BTC-ju  |  V Ljubljani "sprehod" najdaljše rolade Gorenjka   |  Nagrada 10 let brezplačnih nakupov v Lidlu Slovenija gre v Slovenske Konjice   |  Junija prve ameriške Lidlove trgovine, ki so (bodo) za tretjino večje  |  Danes Citypark za 15. rojstni dan na Špici pripravlja glasbeno-modni dogodek  |  Auchan razširil ponudbo v kategoriji lepotilnih izdelkov  |  Agrokor bo Konzum v BiH zamenjal z Mercatorjem  |  Družba Mastercard v podporo projektu Botrstvo   |  Zlatna džezva vabi na kavo v Citypark  |   ||
   

Od gneče do gneče (z več sreče)

30.11.2015
V dneh, tednih in mesecih, v katerih se čez naše kraje vijejo kolone nesrečnikov, je ob presunljivih in dramatičnih prizorih nemogoče ostati ravnodušen. 
 
Piše: Igor E. Bergant
@IEBergant
 
Povsem razumljivo je tudi, da se ob vsem porajajo najrazličnejša vprašanja in strahovi… Skratka, taki s čustvi nabiti časi morda niso najbolj primerni za najrazličnejša modrovanja in pametovanja o naših pomanjkljivih logističnih zmožnostih in hkratni odsotnosti nekakšne, če hočete, logistične kulture. 
 
O čem govorim? O tem, da se - na primer v Sloveniji - preveč časa, volje in energije izgubi v gnečah in neredu, ki ima vzrok predvsem v naših lastnih glavah, pomanjkanju strpnosti in kulture ter vse večjemu egoizmu. Dobro, razlogi so tudi zgodovinski. Od nacije, ki tradicijo temelji na tisočletju in pol bivanja v dolinah bolj ali manj goratega sveta, je težko pričakovati, da ima logistično gibkost v genih.
 
Naši predniki so na svoj košček zemlje navezani ljudje, ki so se težkega srca kam daleč premaknili (če so kam šli, so praviloma šli za vedno)… Naši junaki so samotarski transportni s.p.-ji tipa Martin Krpan, največje vojaške uspehe pa s(m)o dosegli kot gverilci (beri partizani), kjer je logika prav obratna kot pri velikih vojskah. Mimogrede, veliki (po številu, ne nekakšni kakovosti) narodi zgodovinsko znanje pri premikanju množic temeljijo na izkušnjah (kolonialnih) vojska, kjer so stotisoče svojih ljudi sorazmerno hitro premikali po zemeljski obli sem ter tja.
 
Tudi naši predniki so marširali, a večinoma kot potencialna topovska hrana. Nikakor se ne navdušujem nad razmerami, ki so privedle do tega, da - na primer Angležem, Američanom, Nemcem in delno tudi Francozom - obvladovanje velikih človeških tokov vsaj v izhodišču ne predstavlja kakšne posebno velike težave.
 
To imajo v krvi (s čimer so takšne premike s še več krvi plačevali vsi drugi). In kaj ima vse to opraviti s sodobno logistiko? Ponujam primer(e) iz športa. V Sloveniji se le redko zgodi, da ob dobro obiskanih dogodkih ne pride do (nepotrebne) gneče. Spominjam se samo evropskega prvenstva v košarki ali letošnje nogometne tekme z Anglijo v Ljubljani. Nestrpni gledalci z vstopnicami se ne znajo postaviti v vrsto, ampak na kronično premalo propustne točke s skoraj praviloma ne dovolj dobro obveščenimi varnostniki kapljajo z vseh strani…
 
Namesto jasne vrste brez prerivanja nastane grozd, takorekoč ragbijski scrum, poln živčnosti, ihte, prerivanja in zmerjanja. Da v takšnih razmerah vstop v dvorane in na stadione poteka počasneje, kot bi lahko, je na dlani. V Angliji, kjer imajo s tem dolgoletne izkušnje, je drugače. Pred leti sem se iz Londona odpravil na finale angleškega pokala, ki so ga tedaj zaradi izgradnje novega Wembleyja igrali v slabi dve uri vožnje oddaljenem Cardiffu. Ko sem prišel na železniško postajo, je bila tam že kakih 300 metrov dolga vrsta za naslednji vlak. Vrsta, brez panike…
 
Kakih pet minut pred odhodom vlaka se je vrsta začela premikati, najprej zelo počasi, potem pa vse hitreje. Na ustreznem peronu smo - po hitrem pregledu vozovnic - že tekli, stewardi so nas z glasnim vzklikanjem priganjali in usmerjali v vlak, ki se je bliskovito napolnil in takoj odpeljal. V Cardiffu, kjer je stadion v središču mesta dokaj blizu osrednje železniške postaje, se je zgodba ponovila, pri čemer sta sočasno stali, hodili in tekli dve vrsti - ena za London, druga pa za Liverpool.
 
Na tekmi je bilo kakih 75000 ljudi, pri čemer je velika večina prišla iz mest obeh finalistov (Liverpool je po 11-metrovkah premagal "moj” West Ham United). Večina gledalcev je brez težav in čakanja prišla v Cardiff in spet odšla domov. Večina "Londončanov” se nas je v glavno mesto vrnila že kake tri ure po koncu tekme… 
 
Kot rečeno, za obvladovanje izmučenih in prestrašenih množic, ki bolj kot na lastno disciplino mislijo na preživetje, so tudi večstoletne izkušnje lahko premalo. A če je vsaka kriza tudi priložnost, je ta lahko možnost za premislek tudi za nas, potomce hajdukov in Krpanov. Da bi, v avtomobilskem prometu na primer, vsi skupaj hitreje in varneje prišli na cilj ob upoštevanju načela zadrge, z zmerno vožnjo brez nihanj ter več misli na sočloveka.
 
Globalni trendi v generacijah "selfiejev” sicer žal gredo v smer samozaverovanih egoizmov, ki se utegnejo kaj kmalu navzeti naših lastnih pridobljenih razvad. Ironija usode bi bila, da bi se - ko/če bi se končno navadili razumne logistike - večji del sveta začel vesti tako kot mi nekoč.
 
Bila pa bi vsaj naša primerjalna prednost. 
 


 
 
 
 
back to top