IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 17.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

(Ob)up Evrope

26.06.2013
Twitter: @IEBergant
 
Ob vstopu hrvaške sosede v Evropsko unijo lahko ob dobrodošlici vzkliknem samo še "Končno!ˮ Ob vseh nesmiselnih in za zdrav razum ponižujočih dolgoletnih slovensko-hrvaških zapletih (ki niti še niso zaključeni), je prvi "srpanjˮ vendarle prinesel olajšanje. Sploh za prebivalce Slovenije.
 
Zdaj smo dokončno obdani z Evropo. Če bi se to zgodilo že nekaj let prej, bi bilo še bolje. Potem bi zares lahko imeli v nedrju Evrope - vsaj navidezen - občutek varnosti. Tako pa ... Hrvaški sosedi so se namreč pridružili nenavadni druščini, ki od izbruha svetovne finančne krize deluje strašansko zmedeno, v kateri se poglabljajo nasprotja med bogatim, marljivim in spet, vsaj navidezno, varčnim Severom ter revnim, lenim in potratnim Jugom.
 
Reševalne akcije so praviloma panične in dolgoročno prinašajo samo poslabšanje stanja. Če naj bi nekoč Evropo v lepšo in bogato prihodnost peljal nemško-francoski vlak, se ta iluzija zdaj v najboljšem primeru zdi podobna nekakšnemu kmečkemu vozu s precej neusklajenima osema, ki je obstal v blatu, potniki na njem pa se ne morejo dogovoriti o tem, kako bi ga premaknili ... Poseben problem tega voza je, da na njem sedijo že rahlo ostareli in osiveli gospe in gospodje, ki - ne glede na bleščečo preteklost in omikanost - težko sledijo prometnemu tempu okoli njih.
 
Oziroma okoli nas... Krivi namreč niso niti z varčevanjem obsedeni Nemci niti z lastnim videzom obremenjeni Francozi. Odgovornost si delimo prav vsi, tudi tisti mladi Evropejci, ki smo na voz skočili pred slabimi desetimi leti. Povabilo nanj namreč ni bilo samo nesebično dejanje: starejši Evropejci so poleg milijonske množice potrošnikov v nas videli tudi novo duhovno moč, ki bi starajočo se Evropo pomladila tudi s pristopom in idejami. Ki bi vse bolj zatohli celini vdihnila svežino in zagon, s katerim bi še naprej lahko tekmovala v globalni areni. Če si dovolim prispodobo iz nogometa: evropska reprezentanca je v nas videla mlade okrepitve, delavoljne fantaziste, ki bi se naučili preizkušene evro-taktike, a jo hkrati po zaslugi prirojene igrivosti in svojeglavosti nadgradili.
 
In kaj smo storili mi, denimo v Sloveniji? Zgodilo se je prav obratno: z vstopom v EU ter 2007 še v evrski prostor smo se kolektivno zapisali novi brezciljnosti. Hitro smo prevzeli najslabše evropske navade, pohlep, korupcijo in prezir do manj premožnih, na primer, in se prav potuhnjeno prilagodili stari zatohlosti. Ob nastopu schengenske odprtosti smo se še bolj zaprli vase in se - namesto s svetom okoli nas - samozadovoljno in samouničevalno lotili malenkostnega zdraharstva v domačih logih. Namesto da bi Evropo okužili z zanosom, ki smo ga občutili ob nastajanju naše nove države, smo v njej osiveli še hitreje, kot stari samec.
 
Morda pa se bodo ob prihodu Hrvaške zdrznili tudi drugi, predvsem pa najboljši znanci iz soseščine.
 
 
Postali smo medla senca naše lastne (varljive) samopodobe ter razočarali nas same, pa tudi pričakovanja drugih Evropejcev. Namesto da bi konkurirali za prvo postavo in za mesto nepogrešljivega pol-špica (ali vsaj hitrega in nepredvidljivega bočnega igralca), smo se sami od sebe usedli na klop in jočemo kot Kalimero. Bojim se, da najnovejša hrvaška okrepitev ne bo prinesla preobrata. Ali pač?! Morda pa se bodo ob njenem prihodu zdrznili tudi drugi, predvsem pa najboljši znanci iz soseščine.
 
Kar koli smo v Sloveniji v zadnjih desetletjih izgovorili in slišali na račun južnih sosedov, je dejstvo, da se bomo v Evropski uniji v njihovi družbi počutili bolj domače. Čeprav si tega ne upamo priznati na glas. In da nam bo v novi družbi laže storiti tisto, kar bi morali zaradi nas in za druge v Evropi storiti že zdavnaj. Tudi zato je vstop Hrvaške v EU, čeprav tako pozno, vendarle novo upanje. 

 
 
 
 
back to top