IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 17.01.2018 || Manj ovir za GSO  |  Tuševa zvezdica se je danes začela v Ljubljani   |  Družba Mlino 77,6-odstotna lastnica Mlinotesta  |  Sejmi v organizaciji Pomurskega sejma leta 2018...  |  Pivovarni Laško in Pristopu priznanje PRO PR Awards  |  Evropska komisija predstavila strategijo za boj proti plastičnim odpadkom  |  Prihaja Dindr - aplikacija za iskanje partnerja prek hrane  |  Zaživel zakon o prepovedi oglaševanja alkohola  |  Skopski pazar nič več v poslovanju z marketi  |  Hrustljava novost - Manner Knuspino  |  Trgovina Snage brez embalaže bo na ljubljanski tržnici  |   EU za promocijo evropskih kmetijskih proizvodov 169 milijonov evrov  |  Gorivo se je podražilo  |  Izvoz iz evroskupine - prva ZDA, druga Kitajska  |  Mlekarna Krepko odprla mini mlekarno za otroke  |  Lenta lani odprla 89 novih trgovin  |  Tudi francoska štruca na seznam Unesca?  |   Gomex načrtuje odprtje 30 novih prodajaln  |  Pão de Açucar uvaja nov model trgovin  |  Kaufland vstopa v Moldavijo  |   ||
   

Nenad Pacek: Težave gospodarskega modela v državah bivše Jugoslavije

29.02.2012
Z rezi se ukrepa v časih, ko so le ti dobri. Vsako rezanje državne potrošnje v času recesijskih pritiskov recesijo še poglobijo.    
 
Avtor: Nenad Pacek, predsednik GSA,
nenad.pacek@globalsuccessadvisors.eu   
 
Oscar Wilde je že zdavnaj izjavil, da izkušnja ni nič drugega kot nekaj, kar ustvarjamo s svojimi napakami. Ko pogledamo, v kakšnem gospodarskem stanju so države bivše Jugoslavije, se samo po sebi postavlja vprašanje, kakšne so pravzaprav izkušnje tranzicije od padca socialističnega modela samoupravljanja. Veliko je pokazateljev, da se je šlo iz ene skrajnosti v drugo. Gospodarske skrajnosti ne morejo zagotavljati razvoja. V mojem dolgoletnem delu z multinacionalnimi podjetji in vladami po celem svetu mi ni bilo težko opaziti, da si v bistvu vsi želijo nizko stopnjo zaposlovanja. Politikom tako stanje zagotavlja nadaljevanje vladanja, gospodarstvenikom zanimanje in konkurenčnost iskanja dela, podjetjem pa zadovoljivo rast prodaje in dobička. Potem, ko z mojo ekipo na Dunaju naredimo končno analizo se vedno začudim, kako visoke so stopnje nezaposlenosti v vseh državah. Da se razumemo, nizka nezaposlenost v bivšem socialističnem sistemu je bila umetno nizka in nevzdržna. Današnja visoka nezaposlenost je tržno natančna, a ravno tako nevzdržna, če želijo države narediti pomembnejše gospodarske premike.Statistika o nezaposlenosti je naravnost zastrašujoča. V Srbiji je nezaposlenost skoraj 24 odstotna, v Bosni in Hercegovini prek 43 odstotna, v Makedoniji prek 31 odstotna, na Hrvaškem blizu 19 odstotna. V Sloveniji je ravno tako visoka, nekaj pod 12 odstotki, a se dviguje.  
 
Ni treba posebej omenjati, da so te številke med najslabšimi ne le v regiji in soseščini, le v nekaterih afriških državah je položaj bolj katastrofalen. Vseeno pa je, realno gledano prava stopnja nezaposlenosti v regiji nekaj nižja zaradi tega, ker veliko ljudi v sivi ekonomiji vendarle nekaj dela. Pravega gospodarskega modela, ki bi zdržal način, da je glavnina gospodarske aktivnosti v „ilegali", pa ni.  Vlade se javno mučijo in kar zadeva zaposlenost obljubljajo boljše dneve, a premikov je v zadnjem času bore malo. Lahko je kriviti globalno krizo. Ta zanesljivo prispeva k visoki nezaposlenosti in težavam v zvezi z gospodarsko rastjo, a ta ni edini vzrok.  Eden od vzrokov sedanje situacije je vsekakor način, kako je bila v številnih državah izvedena privatizacija. Ne glede na to, ali gre za sumljive privatizacije ali pač tiste, ki so bile bolj ali manj legalne, je bil rezultat pogosto porazen. Namesto nadaljevanja investicij v raziskovanja, da bi izboljšali ali zadržali konkurenčnost obstoječih izdelkov, so bili mnogi novi lastniki bolj zainteresirani, da izmolzejo čim več denarja iz podjetij za lastno korist. Zaradi zgodovinskih neprijetnosti s hiperinflacijo, vlado in centralno banko, so se države odločile za model čvrstih valut, kot pijanec, ki misli, da ni pijan, če se drži za ograjo. Z drastičnim padcem proizvodnje izdelkov, ki se jih lahko dotaknemo, je izvoz stagniral ali padel, precenjene valute pa so samo še dolivale olje na ogenj. Ne le, da so že tako uničen izvoz naredile nekonkurenčno drag, ampak so zelo dostopni postali tudi izdelki iz uvoza. V zgodbo so se zatem vrinile še tuje banke, ki so kmalu prevzele skoraj vse lokalne banke in začele nuditi kredite v tujih valutah. Na Hrvaškem, v BiH in Srbiji je del kreditov denominiranih v tujih valutah v višini prek 70 odstotkov skupnih kreditov, v Makedoniji prek 50 odstotkov in le Slovenci so bili tu pametnejši.   Dajanje kreditov vsevprek s prividno nizkimi obrestnimi stopnjami in valutnimi razlikami je le še bolj pogrelo nevzdržni model porabe, baziran na močnih valutah in prevelikem kreditnem zadolževanju. V taki situaciji vedno prihaja do rasti deficita na tekočem računu, in s tem zunanjega dolga (ki je v tej nesrečni regiji v glavnem viden na ravni gospodinjstev in podjetij).  Pridobivanje tujih investicij se je dolga leta izvajalo večinoma amatersko in velika večina investicij, ki so šle v Centralno in Vzhodno Evropo, je končala bolj na severu ali vzhodu glede na države bivše Jugoslavije. Objektivno gledano pa tudi vojne na tem področju zanesljivo niso pripomogle k razvoju in tudi po tej plati ni prišlo do zadostnega priliva kapitala, tehnologije in managerskega znanja, ki bi lahko postavile na noge izvozne zmogljivosti. S tem bi preprečili visoke deficite na tekočih računih in večanje zunanjega dolga. Pred globalno krizo so se vlade preveč zlahka zadolževale pri tujih bankah in s preveč številnimi obveznicami na svetovnih tržiščih, denominiranimi v tujih valutah.  Kot vse potrošniško-kreditne zabave niti ta ni mogla trajati v nedogled. Ko se je globalna kriza začela, so vlade v naši regiji spet naredile celo vrsto napak. Za razliko od azijskih držav, ki niti leta 2009 niso padle v preveliko krizo, so mnoge države v regiji, vključno z državami bivše Jugoslavije, ponovile napako iz 30-ih let, iz časov velike depresije leta 1929. Centralne banke so ostale naklonjene trdnim valutam (z izjemo Srbije) in so za razliko od Američanov, Angležev in še nekaterih kupovale državne obveznice oziroma začasno tiskale denar, da bi se izognile globji recesiji. Vlade, ki niso imele ogromnega javnega dolga so, namesto da bi začele zgodbo o začasno povečani državni porabi, če že ni bilo potrošnje s strani gospodinjstev in podjetij, začele govoriti o globokih rezih. Če nas je gospodarska zgodovina naučila česa, je to to, da se v času drastičnega padca povpraševanja v privatnem sektorju ne sme rezati državne porabe, ampak jo je treba povečevati (začasno seveda). Rezi se izvajajo, ko je čas ugoden. Vsako rezanje državne potrošnje v času recesijskih pritiskov dela recesijo še globjo. To pa zato, ker nihče več ne kupuje, ampak vsi le varčujejo in vračajo dolgove, padata tudi proizvodnja ter obseg posla v storitvenih dejavnostih. S tem se nižajo prilivi od davkov, država pa postaja bolj zadolžena kot pa če bi začasno kratkoročno povečala državno potrošnjo. Dolgovi so narasli povsod, luknje pa je težko zakrpati. Tuje banke rešujejo svoj kapital in ga preusmerjajo, da bi se rekapitalizirale doma. Nimajo prevelike želje po posojanju komerkoli in to vključno z vladami. Na žalost se vlade na mednarodnih tržiščih danes zadolžujejo po ogromnih obrestnih merah ali pa kličejo na pomoč Mednarodni denarni sklad. Z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih s seboj nosi ta pomoč.  Proizvajalcem in prodajalcem blaga široke potrošnje se na teh prostorih v nadaljnih letih ne piše nič dobrega. Kako pobegniti iz globoke gospodarske jame? Se nadaljuje…

 
 
 
 
back to top