IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 22.07.2017 || Lastniki BAT-a potrdili prevzem družbe Reynolds American  |  Košaki ponovno v postopku prisilne poravnave  |  Nov dm od jutri v Celju  |  Začetek izgradnje nakupovalnega centra Designer Outlet Croatia  |  Konec Plassatove vladavine - novi direktor Carrefourja odslej Bompard  |  Peti Hofer v "zelenem"   |  Konec tedna v Novi vasi praznik vina in česna  |  Tönnies dobil v zakup zemljišče v Zrenjaninu  |  Mercatorjeva akcija:"Moje znamke, najboljše znanke" (VIDEO)  |  Veliko svetovno priznanje za Podravkin ajvar  |  Odprli prvi Gomex v Sonti  |  Unilever v prvem polletju zvišal dobiček za 22,4 odstotka  |  Danes začetek odkupa breskev, Fructal ponuja več kot lani  |   Kmalu še ena trgovina Kauflanda v Zadru  |   TC "Promenada Novi Sad" za cca. 100 milijonov evrov  |   Spar z naprednejšo spletno prodajo   |  Anis ima nove proizvodne prostore  |  ZANIMIVOST: Spletna trgovina, kjer vse stane 3 dolarje!  |  Conad bo v naslednjih treh letih investiral milijardo evrov  |  Amazon zavaroval novo storitev  |   ||
   

Nach Laibach - Laibach!*

25.04.2014
piše: Igor E. Bergant
 
Twitter: @IEBergant
 
Ko so bili Laibach - govorim seveda o glasbeni skupini in sestavnem delu našega kulturnega projekta (in države brez ozemlja) "Neue slowenische Kunst” - mladi, sem bil mlad tudi sam. Seveda so bili sredi osemdesetih let za sesuvajoči se stari sistem strahovita provokacija. Še zlasti, ker so Laibachovci s svojimi nastopi (ali odsotnostjo) občinstvu in kritikom velikodušno prepuščali interpretacije njihovega dela in pojave. Te so bile burne in so nihale od enega ekstrema do drugega, kar je v bistvu največ, kar lahko nek umetnik v javnosti sploh iztrži.

No, meni je bila njihova glasba všeč, v svojem profesionalnem življenju pa sem se z njimi prvič srečal tako, da so mi... zagrozili s tožbo! Šlo je namreč zato, da sem konec osemdesetih, kmalu po koncu prepovedi njihovega nastopanja ter izdaji legendarnega CD-ja "Opus Dei”, v neki športni oddaji brez dovoljenja uporabil in nekoliko (in s precej lastnega truda) obdelal eno izmed njihovih skladb ("The Great Seal”, da sem natančen). Hitro smo se dogovorili za izvensodno poravnavo, saj so bili vsi argumenti, tudi odlični, mednarodno priznani strokovnjak za avtorsko pravo, na njihovi strani. Že tedaj, ko formalno sploh še nismo bili v kapitalizmu, so bili Laibach pred časom, saj so izza kulis umno in dosledno branili svoje iz ustvarjanja izvirajoče pravice. Zame je bila to izjemno pomembna lekcija na moji lastni medijski poti.

Kasneje, po koncu hladne vojne in politični preureditvi Evrope, so Laibach postali uspešen izvozni artikel in mednarodni brand, dovolj (vzhodnoevropsko) eksotičen in hkrati še vedno (misteriozno) političen. Nekega dne, že v novem tisočletju, ko smo se z družino peljali po slikovitih vinogradih v zaledju Cape Towna v Južni Afriki, se je pokazalo, kaj je Laibach. Na prav tako imenovanem posestvu, kjer pridelujejo sijajno belo vino, imenovano Ladybird (Pikapolonica), so vedeli za to skupino. In sicer zato, ker je (slovenski) Laibach južnoafriškemu ponujal poslovno sodelovanje (točneje, da bi vinogradnik sponzoriral glasbeno skupino), a do posla ni prišlo: vinograd (ki nosi ime nemškega lastnika in nima nikakršne zveze s Slovenijo) je namreč precej premajhen in premalo potenten za mednarodno uspešno glasbeno skupino. Se je pa ob misli na glasbo Laibacha "raznežil” naš šofer, ki jih je kot ljubitelj malce tršega..., rahlo desničarskega "metala” postavil ob rob nemškega Rammsteina. Navsezadnje je bil mož v času apartheida kaznilniški paznik Nelsona Mandele, vsaj tako je trdil. No, za svoje zmote se je pokesal in se jim odpovedal, ljubezen do (Laibachove) glasbe pa je ostala...

Čeprav so kasnejši Laibachovi projekti doživeli mešane, a manj burne, mednarodne odzive (tudi zame sicer silno posrečene priredbe državnih himn na zgoščenki "Volk”, pri čemer je bil pihalna varianta "moje” inkriminirane "The Great Seal” predstavljena kot himna "države” NSK), se je skupina dobro prilagodila novim razmeram, tudi po zaslugi cenjenega pop-filozofa našega rodu Slavoja Žižka, ki je svetu ponudil dovolj kontroverzno (in mnogim ne povsem razumljivo razlago Laibacha) onstran ekstremističnih gledanj.

A letošnjo pomlad, ko je svet na robu nove hladne vojne, ko se arabske revolucije utapljajo v krvi in nasilju, in ko je tudi Zahod (kamor sodimo tudi mi) še vedno pretresen zaradi razsežnosti prisluškovalnih dejavnosti menda najbolj demokratičnih držav na svetu, je Laibach s svojim novim albumom "Sphere” (seveda tudi v stari vinilni izvedbi) spet aktualen. Morda bolj kot kdaj koli poprej. Je skladba "The Whistleblowers” (Žvižgači) poklon Edwardu Snowdnu, ali pa je - v tipično laibachovskem slogu - "nacificiran” refren v slogu "Mosta na reki Kwai” namig na totalitarne poteze ameriške in zahodnih demokracij? Se Laibach spet norčuje iz nas, iz prikrite in nekritične nostalgije mnogih po "starih dobrih” časih (enoumja), ko so mnogi sledili vodji (kakor tudi v novih časih korakajo za nacionalnimi liderji à la Viktor Orbán na Madžarskem ali Vladimir Vladimirovič Putin v Rusiji)? Je Laibach spet pred časom, ali pa pred zablodami preteklosti svari z ekstremno parodijo in cinizmom? Laibach - v posmeh enoumju? - spet dopušča pluralizem interpretacij.


* Posl(ij)e Lajbaha - Lajbah!
** Po Laibachu - Laibach!


 
 
 
 
back to top