IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 17.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Nach Laibach - Laibach!*

25.04.2014
piše: Igor E. Bergant
 
Twitter: @IEBergant
 
Ko so bili Laibach - govorim seveda o glasbeni skupini in sestavnem delu našega kulturnega projekta (in države brez ozemlja) "Neue slowenische Kunst” - mladi, sem bil mlad tudi sam. Seveda so bili sredi osemdesetih let za sesuvajoči se stari sistem strahovita provokacija. Še zlasti, ker so Laibachovci s svojimi nastopi (ali odsotnostjo) občinstvu in kritikom velikodušno prepuščali interpretacije njihovega dela in pojave. Te so bile burne in so nihale od enega ekstrema do drugega, kar je v bistvu največ, kar lahko nek umetnik v javnosti sploh iztrži.

No, meni je bila njihova glasba všeč, v svojem profesionalnem življenju pa sem se z njimi prvič srečal tako, da so mi... zagrozili s tožbo! Šlo je namreč zato, da sem konec osemdesetih, kmalu po koncu prepovedi njihovega nastopanja ter izdaji legendarnega CD-ja "Opus Dei”, v neki športni oddaji brez dovoljenja uporabil in nekoliko (in s precej lastnega truda) obdelal eno izmed njihovih skladb ("The Great Seal”, da sem natančen). Hitro smo se dogovorili za izvensodno poravnavo, saj so bili vsi argumenti, tudi odlični, mednarodno priznani strokovnjak za avtorsko pravo, na njihovi strani. Že tedaj, ko formalno sploh še nismo bili v kapitalizmu, so bili Laibach pred časom, saj so izza kulis umno in dosledno branili svoje iz ustvarjanja izvirajoče pravice. Zame je bila to izjemno pomembna lekcija na moji lastni medijski poti.

Kasneje, po koncu hladne vojne in politični preureditvi Evrope, so Laibach postali uspešen izvozni artikel in mednarodni brand, dovolj (vzhodnoevropsko) eksotičen in hkrati še vedno (misteriozno) političen. Nekega dne, že v novem tisočletju, ko smo se z družino peljali po slikovitih vinogradih v zaledju Cape Towna v Južni Afriki, se je pokazalo, kaj je Laibach. Na prav tako imenovanem posestvu, kjer pridelujejo sijajno belo vino, imenovano Ladybird (Pikapolonica), so vedeli za to skupino. In sicer zato, ker je (slovenski) Laibach južnoafriškemu ponujal poslovno sodelovanje (točneje, da bi vinogradnik sponzoriral glasbeno skupino), a do posla ni prišlo: vinograd (ki nosi ime nemškega lastnika in nima nikakršne zveze s Slovenijo) je namreč precej premajhen in premalo potenten za mednarodno uspešno glasbeno skupino. Se je pa ob misli na glasbo Laibacha "raznežil” naš šofer, ki jih je kot ljubitelj malce tršega..., rahlo desničarskega "metala” postavil ob rob nemškega Rammsteina. Navsezadnje je bil mož v času apartheida kaznilniški paznik Nelsona Mandele, vsaj tako je trdil. No, za svoje zmote se je pokesal in se jim odpovedal, ljubezen do (Laibachove) glasbe pa je ostala...

Čeprav so kasnejši Laibachovi projekti doživeli mešane, a manj burne, mednarodne odzive (tudi zame sicer silno posrečene priredbe državnih himn na zgoščenki "Volk”, pri čemer je bil pihalna varianta "moje” inkriminirane "The Great Seal” predstavljena kot himna "države” NSK), se je skupina dobro prilagodila novim razmeram, tudi po zaslugi cenjenega pop-filozofa našega rodu Slavoja Žižka, ki je svetu ponudil dovolj kontroverzno (in mnogim ne povsem razumljivo razlago Laibacha) onstran ekstremističnih gledanj.

A letošnjo pomlad, ko je svet na robu nove hladne vojne, ko se arabske revolucije utapljajo v krvi in nasilju, in ko je tudi Zahod (kamor sodimo tudi mi) še vedno pretresen zaradi razsežnosti prisluškovalnih dejavnosti menda najbolj demokratičnih držav na svetu, je Laibach s svojim novim albumom "Sphere” (seveda tudi v stari vinilni izvedbi) spet aktualen. Morda bolj kot kdaj koli poprej. Je skladba "The Whistleblowers” (Žvižgači) poklon Edwardu Snowdnu, ali pa je - v tipično laibachovskem slogu - "nacificiran” refren v slogu "Mosta na reki Kwai” namig na totalitarne poteze ameriške in zahodnih demokracij? Se Laibach spet norčuje iz nas, iz prikrite in nekritične nostalgije mnogih po "starih dobrih” časih (enoumja), ko so mnogi sledili vodji (kakor tudi v novih časih korakajo za nacionalnimi liderji à la Viktor Orbán na Madžarskem ali Vladimir Vladimirovič Putin v Rusiji)? Je Laibach spet pred časom, ali pa pred zablodami preteklosti svari z ekstremno parodijo in cinizmom? Laibach - v posmeh enoumju? - spet dopušča pluralizem interpretacij.


* Posl(ij)e Lajbaha - Lajbah!
** Po Laibachu - Laibach!


 
 
 
 
back to top