IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 20.09.2017 || Nove nagrade za Plantaže na Austrian Wine Challenge 2017  |   3. FMCG Summit Zagreb - prijavite se po "first minute" ceni!  |  Gorenju Licensing nagrada za inovacijo 2017  |  Caviar Biosistem letos začenja gradnjo obrata za predelavo rib  |  Pestra zasedba na koprskem festivalu Sladka Istra  |  Festival kranjskih klobas in polke v Ohiu obiskalo 1200 ljudi  |  Nagrada za jabolčne sokove Grčin na ocenjevanju v Londonu  |  Hitra rast podjetja Delta Agrar  |  Agrokor zahteva priznanje izredne uprave v Črni gori  |  Afriški trgovec ponuja plačilo s kripto valuto (VIDEO)  |  V Podgorici odprli Logistični center Voli  |  BAT z novim obratom vrednim več kot tri milijone evrov  |  Red bull tek na velikanko Luki Kovačiču  |  Podjetje Spar Slovenija pomagalo očistiti reko Muro  |  V jesen z retro Jeruzalemčanom  |  Nestlé se zavezuje k zmanjšanju vsebnosti sladkorja  |  Podnebne spremembe ogrožajo proizvajalce kave  |  Neenotnost glede obdavčitve internetnih velikanov  |  Spletna trgovina Mimovrste upihnila 15. svečko  |  Obeta se odličen letnik grozdja  |   ||
   

Milan Ćulibrk: Srbija & IMF

16.02.2012
POGLED IZ SRBIJE
Avtor: Milan Ćulibrk
 
Bye, bye standby. Četrtek, 9. februar 2012, bo ostal v spominu kot najhladnejši dan v zadnjih letih. Pa ne le zaradi tega, ker se je živo srebro v Beogradu spustilo do -16 stopinj, ampak bolj zaradi tega, ker je bil ta dan srbski dogovor z IMF (Mednarodnim denarnim skladom) "zamrznjen" na 1,1 milijarde evrov vreden "standby" aranžma. Tukajšnji uradniki so to ocenili poenostavljeno, češ da je le-ta ostal nespremenjen. Le komu lahko padejo na pamet tako nepomembni izrazi za nekaj, kar je po možnih posledicah enako uvodu v ekonomsko katastrofo države. Sprašujem se, če bodo ministri iz Nemanjine 11 nadaljevali s trditvami, da je ‘status quo' tudi takrat, ko bo evro dosegel 115 ali 120 dinarjev, ali pa ko se bo število nezaposlenih povečalo za dodatnih 40.000-50.000. Ko nas bodo še tisti redki tuji investitorji, ki razmišljajo o vlaganjih, obšli v širokem loku in ko bo celo odhajajočim ministrom jasno, da letošnja gospodarska rast ne bo dosegla treh odstotkov, kot so zatrjevali še pred nekaj meseci, niti 1,5 odstotkov, kot so zapisali v Zakonu o proračunu, da bi lahko povečali razhajanja za nekaj sto milijonov evrov, ampak vsega pol odstotka. Če bo sploh tolikšna. Z vsakim novim dnem se zmanjšujejo ocene gospodarske rasti. Sprva je bilo to zaslediti še sramežljivo in zavito v skrivnost ter ob številnih alibijih, med katerimi je kot izgovor vsekakor največkrat uporabljeno, da gre za krizo v evro-coni. Češ, če so v krizi že vsi iz naše okolice, tudi mi ne moremo brez problemov. Se pa ne spominjam, da so bili v devetdesetih v podobni krizi tudi ostali, ko je bil naš domači bruto proizvod prepolovljen glede na leto 1989, industrijska proizvodnja pa niti dandanes ni dosegla 40 odstotkov ravni izpred 23 let. Megleno se spominjam celo tega, da so ostali takrat dinamično rasli. Po povprečni stopnji petih do šestih odstotkov. Tudi naša stopnja je bila približno taka. Samo da – negativna. Ravno s to hitrostjo smo se – potapljali. Zato smo sedaj, kjer smo, drugi pa so se nam odmaknili. In zato se bo, kakor stojijo stvari, razdor med Srbijo in nekaterimi drugimi državami iz okolice vedno bolj poglabljal.  
 
Drugače niti ne more biti, ko pa nam stvarnost deluje kot stari vic o Lali, ki je ujel zlato ribico. Spustil jo je šelo, ko mu je obljubila, da mu bo izpolnila tri želje. Prva želja je bila, da ga njegova Sosa ne bo nikoli varala z drugim. Druga, da tudi če se to zgodi, da on tega nikoli ne izve. In tretja, da če vendarle sliši za to, ne bo jezen.  Mar vas naši ministri ne spominjajo na Lalo? Zanesljivo so slišali, da je aranžma z IMF-jem propadel, a se očitno nihče med njimi ne jezi. Kot da jim je vseeno. In da letos ne bo toliko investicij, kolikor jih je bilo načrtovanih. Niti to jih očitno ne jezi, da bosta dinar in standard prebivalcev še slabša. Niti to jih ne gane, da lahko prej kot nova delovna mesta pričakujemo nove brezposelne. "Odkod vse te zlate ribice?" Ali pa jim je bila, kot pravim mušketirjem, ena dovolj za vse?  Po drugi strani pa se moramo vprašati, če je res kdo verjel, da se bodo vodilni državni uradniki živcirali zaradi "majhnih" nesporazumov z IMF-jem. Oni imajo pa ja pomembnejša opravila. Mar niso svoje učinkovitosti dokazali s tem, ko so v vsega nekaj dnevih sprejeli strateško odločitev in so namesto US Steela prevzeli železarno v Smederevu. Za en dolar. Koga briga dejstvo, da se letna izguba suka tam okrog 150 milijonov evrov? O tem bodo skrbeli kasneje. Ko mine sneg. In IMF. Vmes bodo ugasnili obe visoki peči. Eh, kako prav jim je prišel tale veter, ki piha v februarju. Kot as na enajstko. Ni jim bilo treba razlagati, zakaj so vse zaposlene poslali na obvezni počitek vsega en teden po odločitvi, da država postane lastnik železarne. Led je kriv za vse. Pa se je tudi to zgodilo. Amerčani so odšli iz Smedereva. Pustili so železarno za dolar. Odšli so tudi iz Beograda. Pustili so ‘nespremenjen status’ aranžmaja z IMF-jem. Do volitev in nove skupščinske večine, ki bo imela zadosti poslancev, da izglasuje rebalans proračuna in na ta način udejanji vse, kar je bilo z IMF-jem dogovorjeno še jeseni. Do tedaj pa "bye,bye - standby".  Samo da se ne bo zgodilo, da bo vmes, ko čakamo neko vlado, ki bo v stanju izpolniti obljube cela, Srbija postala prodajalna ‘Vse za dolar’.Zaradi vsega tega si ne morem kaj, da ne bi ponovil prepričanje, da bi v taki situaciji bilo najbolj moralno, če ne že normalno, da premier Mirko Cvetković takoj zamenja ministra za finance. Pa čeprav samega sebe, Mirka Cvetkovića.

 
 
 
 
back to top