IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Torek, 26.09.2017 || Opolnoči spremenjene cene goriv  |  V Kranju odprta 47. trgovina Eurospin v Sloveniji  |  Regal in Imo-real podali prevzemno ponudbo za dve Panvitini družbi  |   3. FMCG Summit Zagreb - prijavite se po "first minute" ceni!  |  Proizvajalci ustanovili nov konzorcij za testenine  |  Ljubitelji testenin so bolj zdravi, uživajo manj maščob (študija)  |  Ivica Todorić v blogu o tem, da lex Agrokor ni v skladu z ustavo  |  Entoni Sošić od 1. oktobra na čelu Mercatorja S  |  Srđan Zlatičanin novi generalni direktor Frikoma  |  Predstavitev hrvaškega vina na dunajskem trgu Am Hof  |  Makprogres je prevzel Donio  |  Grill nov šef logistike v Spar Avstriji  |  ZANIMIVOST: Najtežja buča v državi tehta 639 kilogramov  |  Letos manj krušnih žit in koruze, več marelic  |  Kitajski Fosun kupuje indijsko Gland Pharmo za 1,1 milijarde USD  |  Hofer ogljično nevtralen trgovec  |  Sirk: "Le z izgradnjo drugega tira bomo na globalnem logističnem zemljevidu"  |   Zelena luč za Ceto  |  Nova sezona projekta Štartaj, Slovenija!  |   V Veliki Gorici odprli trgovino Bipa št.94  |   ||
   

Lep spomin na košarko

19.09.2013
Piše: Igor E. Bergant
 
Twitter: @IEBergant
 
Človeški spomin je neznansko zanimiva reč. Včasih, nekateri pa celo prepogosto (in, žal, tudi zaradi bolezni), pozabljamo najpomembnejše osebe in dogodke, vsi (vsaj dokler imamo spomin) pa si za vse življenje zapomnimo tudi kakšne povsem naključne in za naše usode povsem banalne stvari.
 
Tudi sam imam nekaj takšnih spominov, bodisi v obliki občutij, podob in vonjev. Ko gre za športne dogodke in utrinke, si nisem povsem na jasnem, kako dejansko pomembni so. Katera tekma, kateri gol ali koš nam ostane v spominu? To sem se večkrat spraševal ob nedavnem evropskem košarkarskem prvenstvu v Sloveniji. Kako ‒ in predvsem kaj ‒ se je vtisnilo v spomin mladih, ki so ga spremljale? Velike zmage ali boleči porazi? Koliko današnjih otrok se bo čez trideset ali štirideset let sploh spomnilo tega prvenstva ali posamičnih dogodkov?
 
Sam sem imel v svojih skoraj petdesetih letih življenja veliko srečo, da sem neposredno ali posredno doživel ogromno odmevnih športnih dogodkov. Toliko, da sem jih veliko večino že pozabil. Eno izmed tekem, ki jih najbolj pomnim in je ‒ razen če me ne knokautira Alzheimer ‒ bržkone nikoli ne bom pozabil, pa sem doživel na poseben način. Bil sem star deset let, ko je tedanji jugoslovanski košarkarski prvak Jugoplastika iz Splita v legendarni dvorani na Gripah gostil Maccabi iz Tel Aviva.
 
Šlo je za prvo tekmo v finalni skupini tedanjega pokala prvakov, pri čemer so bili Izraelci branilci naslova. Ker je bil četrtek zvečer, tekma pa pozno na sporedu, sem od očeta komaj izprosil, da sem smel po televiziji spremljati vsaj prvi polčas. A kaj, ko je Maccabi povedel od prve sekunde ter na začetku pod vodstvom Mikija Berkovicha mlel gostitelje. Tempo je bil divji, koši so kar deževali. Da je bilo po 20 minutah igre (četrtin še ni bilo, trojk pa tudi ne, napad je trajal 30 sekund) enajst točk prednosti za Maccabi (57 : 46), je bil že kar mali čudež. Potem sem moral v posteljo, v Splitu pa se je drama šele začela. Iz dnevne sobe se je slišalo kričanje gledalcev in kričanje televizijskega komentatorja ‒ Jugoplastika je začela divji lov, v katerem je glavno vlogo igral štajerski rojak Peter Vilfan.
 
Seveda nisem spal, po vsaki akciji sem iz postelje glasno spremljal in štel rezultat. Oče se je naposled vdal in mi pustil nazaj pred televizor, ko so domači štiri minite pred koncem zaostajali še za točko. Spomnim se skoraj vsega, Vilfanovega koša iz igre in prekrška nad njim, prostega meta, ki ga je zadel (bila je njegova 44. točka), s čimer je bil rezultat pol minute pred koncem 111 : 110 za Maccabi. A to je bil šele začetek norega razpleta: po prekršku Vilfana 18 sekund pred koncem so Izraelci namesto prostih metov izbrali žogo s strani, misleč da bodo lažje držali žogo do konca. Potem pa je Maccabijev branilec Bob Griffin z neverjetno lahkotnostjo napravil strašno napako. Med vodenjem žoge v napadu je prestopil sredinsko črto, najprej mu sploh ni bilo jasno, zakaj je grški sodnik Konstantinos Dimou prekinil igro in dal žogo Jugoplastiki. Splitski rumeni so imeli deset sekund za napad, še en Američan pri Maccabiju, (letos umrli) Jim Boatwright je storil prekršek. Center Željko Jerkov je imel tri sekunde pred koncem dva prosta meta in oba zadel (tedaj so jih še znali) ‒ 112 : 111. Prvo vodstvo za Jugoplastiko na tekmi je naposled prineslo zmago, ker Maccabijevci preostanka časa niso zmogli izkoristiti.
 
Ob koncu je bila norišnica! No, vidite, te tekme se spomnim, kot bi bila včeraj. Za košarkarsko zgodovino se je naposled izkazala kot precej neusodna. Zaradi spomina nanjo tudi nisem kdo ve kako pametnejši, pa tudi kakšnih posebnih naukov ne skriva. Mi je pa ob njej še vedno toplo pri srcu. Kar je dobro in zame v bistvu pomembno. Kot vsak lep spomin, ne glede na kaj in kdaj. 

 
 
 
 
back to top