IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 17.01.2018 || Manj ovir za GSO  |  Tuševa zvezdica se je danes začela v Ljubljani   |  Družba Mlino 77,6-odstotna lastnica Mlinotesta  |  Sejmi v organizaciji Pomurskega sejma leta 2018...  |  Pivovarni Laško in Pristopu priznanje PRO PR Awards  |  Evropska komisija predstavila strategijo za boj proti plastičnim odpadkom  |  Prihaja Dindr - aplikacija za iskanje partnerja prek hrane  |  Zaživel zakon o prepovedi oglaševanja alkohola  |  Skopski pazar nič več v poslovanju z marketi  |  Hrustljava novost - Manner Knuspino  |  Trgovina Snage brez embalaže bo na ljubljanski tržnici  |   EU za promocijo evropskih kmetijskih proizvodov 169 milijonov evrov  |  Gorivo se je podražilo  |  Izvoz iz evroskupine - prva ZDA, druga Kitajska  |  Mlekarna Krepko odprla mini mlekarno za otroke  |  Lenta lani odprla 89 novih trgovin  |  Tudi francoska štruca na seznam Unesca?  |   Gomex načrtuje odprtje 30 novih prodajaln  |  Pão de Açucar uvaja nov model trgovin  |  Kaufland vstopa v Moldavijo  |   ||
   

Komu verjeti?

23.10.2015
Piše: Igor E. Bergant,
Twitter: @IEBergant
 
 
Izredne razmere – in prvi val prehoda sirskih in drugih azijskih beguncev, čeprav manj številčnih kot v soseščini, so bile za Slovenijo takšne – navadno pokaže oba skrajna obraza človeštva.
 
Na eni strani občudovanja vredno dobroto in srčnost, na drugi pa sovraštvo in neumnost. Zanimivo je, da se prva, torej lepša plat, navadno kaže v konkretnih akcijah in neposrednih stikih med darovalci in sprejemniki dobrega. Srd in (v najboljšem primeru) odsotnost premisleka pa pogosto delujeta v samoti.A ne vedno. V sodobnosti, ko se zdijo spletni forumi že neznansko zastareli, to osamljenost – vsaj navidez – premagujejo socialna omrežja, zlasti Zuckerbergov Facebook.
 
Ne glede na to, da kot novinar že dlje časa spremljam veliki fenomen malega belega "f" na temnomodri podlagi, me je razsežnost vala gnojnice, ki se je v primeru odnosa do beguncev tam zlival po spletu, presenetila. In – predvsem – sorazmerno velika odzivnost.Ker delam za elektronski, a vendar že klasični medij, ki si je zaradi svojega poslovnega modela (neprostovoljni prispevek) in okornosti (zaradi velikosti in ne vedno povsem jasnega poslanstva) v minulih dveh desetletjih zapravil kar precej ugleda, skepso gledalcev, poslušalcev in bralcev, dobro razumem in načeloma podpiram.
 
Zanjo je veliko razlogov, sploh v dobi (pre)hitrih informacij in hlastanju po senzacionalizmu. Pa tudi – žal – neprofesionalnim zdrsom tam, kjer naj bi bilo več prostora za resnost. Najboljši uporabnik informacijskih storitev je takšen, ki veliko ve, in ga je težko prepričati. A hkrati svoje znanje uporablja tudi tako, da sprejema dobre argumente …Ki zaupanje hitro izgubi in ga pridobiva postopoma, z dolžno skepso
 
...Toda … ali slednje res drži? Očitno mnogi primerki sodobnega človeka, zlasti tam, kjer lahko vrste informacij takorekoč strojno prilagajajo svojim interesom in nazorom, nimajo nikakršnih pomislekov verjeti različnim virom, ki si verodostojnosti niso pridobili z ničemer. Sledijo anonimnim razpečevalcem sumljive informacijske robe, ki se že ob bežnem spletnem preverjanju izkažejo kot neresnice ali vsaj precej zlonamerno predstavljene četrtresnice. Širijo posnetke, ki so navadno opremljeni z očitno pomanjkljivo (če že ne lažnivo) interpretacijo …
 
Na koncu skoraj praviloma za vsem slabim in zlobnim stojijo svetovne zarote (največkrat judovska), zato je v vsakem primeru vse jasno.Ta fenomen ni niti samo naš niti nov. Res pa je, da se je sodobni človek v poplavi informacij, ki ima izvir v televiziji, njihov pretok pa je dramatično povečal splet, hud problem: kako te informacije omejiti na še prebavljivo mero. Odgovor mnogih je – žal (in po tako imenovani črti najmanjšega odpora – samoomejevanje informacij samo na tiste, ki so nam (dobesedno) po godu.
 
Mnoge, ki so si ustvarili svoje nazorske nastavke, tak pristop samo utrjuje v prepričanjih (pogosto zmotnih) in jih pogosto odpelje na robove … Mlajši pa lahko hitro nasedejo virtualnemu ugodju lažnivih in skrajnih skupin, ki jim mečejo spletne vabe. Že pred dobrim desetletjem je skupina ameriških antropoloških raziskovalcev ugotovila, da nekateri redni televizijski gledalci ultrakonzervativne mreže FOX o aktualnem družbenem dogajanju v ZDA vedo manj od drugih, ki sploh ne gledajo televizije.
 
Na prvi pogled je to paradoks. Na drugega že ne … In s pojavom generacije, ki se informira samo še prek Facebooka, je problem še večji. In ne le v ZDA.Rešitev je – kot rečeno – v skepsi. Napredek bo že, ko bodo mnogi naši sodržavljanke in sodržavljani tudi do gnojnice, ki se jim v obilici ponuja v različnih oblikah, postali skeptični. Če nič drugega vsaj toliko, kolikor so skeptični do medijev, ki vsaj kdaj kaj (a še vedno premalo) preverijo. 

 
 
 
 
back to top