IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 18.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Kenan Uštović: Ekonomska rast in sreča 1.del

16.08.2012
POGLED IZ BiH 
Piše: Kenan Uštović
 
Pred vami je tekst, ki sem ga pisal v tretjem letu obiskovanja fakultete. Slučajno sem ga našel in ga želim deliti z vami. Velikokrat smo se vprašali, ali je statistika, ki nam jo predstavljajo v medijih, res realen kazalec stanja države, v kateri živimo. Ali ta skupina številk lahko pokaže, ali živimo vedno bolje ali vse slabše? Ob predstavitvi stališč na to temo obstaja očitna dihotomija mišljenj. Po eni strani so tu tisti, ki pravijo, da s temi številkami lahko z veliko zanesljivostjo napovedujemo prihodnje dogodke. Drugi so skeptiki in pravijo, da ima vsaka posamezna oseba svoje stališče glede razvoja države. Sedaj se postavlja drugo vprašanje. Ali smo bolj srečni, če te številke kažejo tendenco poboljšanja? Raziskovanje o sreči oziroma o subjektivnem občutku ugodja kažejo, da v ZDA osebam nad letno mejo zaslužka v višini 15.000 dolarjev vez med ekonomsko rastjo in srečo izginja. To pomeni, da so Američani trikrat bogatejši kot pred pol stoletja, a niso prav nič bolj srečni. Zaradi tega se postavlja vprašanje: zakaj se potem še naprej izenačujeta ekonomska rast in sreča ljudi? BiH je preživela vojno. Leta 1996, ko si ni nihče niti v sanjah te države predstavljal kot države v razvoju, so bili ljudje zelo srečni. Končala se je vojna. Ali je to sreča? Seveda je. To je še en kazalec tega, da stopnje inflacije, zadolženosti, profitabilnosti niso pokazatelji sreče. A sedaj se postavlja še tretje vprašanje. Ali zaradi povečanja BDP-ja srečni ljudje lahko potanejo še bolj srečni? Pa si sami postavimo vprašanje in skušajmo dati odgovor. Koliko ljudi v BiH je seznanjenih s stanjem nacionalne ekonomije? Težak odgovor. Nekateri bi rekli, da vedo o tem veliko. To je na nek način res. Ljudje vedo, da je naša nezaposlenost zelo velika. Veliko jih ve, da ta nezaposlenost variira okrog številke 40-tih odstotkov. Ljudje vedo tudi to, da vsakodnevno rastejo cene. Če povzamemo, da so polna zaposlenost, stabilnost cen in ekonomska rast tri glavne determinante stanja ekonomije, potem lahko rečemo, da bosanskohercegovsko prebivalstvo ve o ekonomiji precej. Pa je vse to res tako zelo enostavno? V medijih lahko vidimo, kako so znani ljudje, kot je Donald Trump, zelo srečni, ker so v življenju uspeli. Mnogi menijo, da bodo imeli srečo šele takrat, ko bodo imeli obilo denarja. "Ni sreča denarja polna vrečaˮ, je dejal naš znani umetnik. Nekaj zelo zanimivega se dogaja v neki azijski državi. V sendviču med dvema najštevilčnejšima državama na svetu, Indije in Kitajske, se nahaja mala himalajska državica, Butan. Tisto, kar je karakteristično za to državo, je to, da so se domislili novega kazalca stanja ekonomije: bruto nacionalno srečo (Gross National Happiness). Ta indeks kaže ekonomijo kot združenje ljudi, ki predstavljajo najvažnejšo determinanto razvoja. Butanci želijo, da se njihova ekonomija razvija. Tisto, za kar se je ta država odločila, je pameten in trajnosten razvoj. To za seboj povleče sprejemanje odločitev, ki z ekonomskega gledišča nimajo smisla. Ta prelepa država se je odrekla milijonom dolarjev od turizma z omejevanjem števila tujih gostov (z zaračunavanjem dnevne takse v višini 200 dolarjev). In medtem, ko so ostale države naravne danosti prodale tistemu, ki je dal največ, Butan praktično ni omadeževal svojih gozdov in rudnega bogastva. Država je ob tem prevzela neke nenavadne korake, da bi zaščitila svojo tibetansko budistično kulturo. Vse stavbe morajo biti zgrajene na tradicionalen način, vsi državljani pa morajo nositi tradicionalno obleko na javnih mestih v delovnem času. Vendar so tudi Butanci zavedeni z zahodnimi "poslasticamiˮ. V modi so mobilni telefoni in internetni lokali, v prestolnici pa je precej diskotek (ne pa tudi semaforjev). A veliko število ljudi je pripravljenih, da se zaradi sreče odrečejo denarju, da bi imeli počasnejši življenjski ritem. Na primer, ogromna večina Butancev, ki študirajo v tujini, se vrne v domovino in delajo za nižje plače, ki bi jih dobili na zahodu (se nadaljuje).

 
 
 
 
back to top