IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Nedelja, 28.05.2017 || Puklavec Family Wines z minimalno izgubo  |  Dan odprtih vrat Vinakoper   |  Kalčkova nova trgovina v ljubljanskem BTC-ju  |  V Ljubljani "sprehod" najdaljše rolade Gorenjka   |  Nagrada 10 let brezplačnih nakupov v Lidlu Slovenija gre v Slovenske Konjice   |  Junija prve ameriške Lidlove trgovine, ki so (bodo) za tretjino večje  |  Danes Citypark za 15. rojstni dan na Špici pripravlja glasbeno-modni dogodek  |  Auchan razširil ponudbo v kategoriji lepotilnih izdelkov  |  Agrokor bo Konzum v BiH zamenjal z Mercatorjem  |  Družba Mastercard v podporo projektu Botrstvo   |  Zlatna džezva vabi na kavo v Citypark  |  Direktor Carrefourja podpira lastne blagovne znamke  |  Mercator z Akademijo Radi imamo domače v Marezigah  |  Vsi vzorci hrane po požaru na Vrhniki skladni s predpisi  |  Amazon odprl prvo fizično knjigarno v New Yorku (na Manhattnu)  |  V Beogradu se danes zaključuje največja "mystery shopping" konferenca  |  Danes na dražbi v Mariboru 6000 litrov Vinagovih penin  |  Ormož od danes bogatejši za novo dm prodajalno  |  Walmart nadaljuje z uspešnim poslovanjem v Kanadi  |  Znova bo dovoljeno točenje alkohola na športnih prireditvah  |   ||
   

Kdo je tu … kulturen?

24.12.2015
Begunska kriza v Evropi večinoma ni prinesla veliko dobrega ne beguncem pa tudi Evropejcem ne. A v nevarnem spletu gorja in bede vendarle lahko najdemo tudi upanje, ki ga kaže človekoljubna pomoč in razumsko kljubovanje sovraštvu. Pa tudi v zgodovini vedno ponavljajoči se pojav, da trpljenje vendarle opre oči marsikateremu v sicer speči ali brezbrižni večini.
 
Piše: Igor E. Bergant,
Twitter: @IEBergant

 
Včasih – ne vedno – prav to lahko prepreči civilizacijsko katastrofo. Po drugi strani pa je nov evropski položaj razgalil tudi veliko slabega, vključno s še vedno zelo prisotno evropsko krhkostjo, zakoreninjenostjo egoizma, predsodkov ter šovinizma in rasizma.
 
V Evropi smo navadno zelo hitri (in zelo nepremišljeni), ko gre za zgražanje nad domnevno nekulturnostjo drugih (in samovšečno poveličevanje lastne kulture). Navadno so tovrstni predsodki plehki, prav duhovno ubožno površinski, krivični in nevredni – nas samih.
 
Tipična tovrstna poučna zgodba prihaja iz osrčja Črne gore, z obronkov slikovite planote Sinjajevina, kjer v vasi Krnja Jela še danes stoji dvonadstropno poslopje osnovne šole, stare več kot stoletje.
 
Prebivalstvo teh krajev je vedno zaznamoval boj – boj za preživetje, boj z revščino, boj z zavojevalskimi tujci, boj z domačimi izkoriščevalci ... Ob koncu 19. stoletja so prišli novi časi, tja se je razširila mala črnogorska država, ki je vzbujala upanje duhovnega in materialnega napredka.
 
A Krnja Jela je ostala revna, težko ukrotljiva zemlja je omogočala le skromno poljedelstvo in živinorejo, zato so mladi fantje – po vzoru drugih Črnogorcev – pričeli odhajati v Severno Ameriko. Šli so na negotovo in brutalno naporno pot, na garaško in smrtno nevarno delo v rudnike … ”Ja idem u Ameriku da potražim rada i sreću,*” je bilo geslo, s katerim so mladi Črnogorci – tisti, ki so preživeli večtedenska čezatlantska potovanja na ladjah-krstah – ameriškim uradnikom na sprejemnem otoku Ellis Island (od koder se že vidi mesto New York) pojasnjevali svoj prihod.
 
Prva prebivalca Krnje Jele sta v Ameriko odšla leta 1903, nekaj let kasneje je bilo tam že skoraj 50 mladih moških iz vasi. Vsekakor več, kot jih je ostalo doma. Skoraj polovica teh migrantov minulega časa je umrla v Ameriki, večinoma v nesrečah ali zaradi bolezni, večina drugih se je vrnila domov. Največ teh so kot prostovoljci izgubili življenje v vojnah, najprej balkanskih, nato še v prvi svetovni.
 
Zakaj pišem o tem? Možje iz Krnje Jele so borni ameriški zaslužek pošiljali ali prinesli domov zato, da bi se njihove družine lahko preživljale, dograjevale hiše in dopolnjevale črede ovac. Denar pa so vložili še v nekaj – v izgradnjo šole. Ni jim je zgradila država … Plačali in postavili so jo sami, zgradili so jo za prihodnost svojih otrok. Tudi učitelja so plačevali sami. Večinoma nepismeni garači, bojevniki in pastirji so vedeli, da hrana omogoča le preživetje.
 
Za boljše življenje in prihodnost otrok pa je ključno znanje. Šola je danes zapuščena. V njej ni več otrok. Ni jih, ker jih ni niti v vasi. V Krnji Jeli živi le še dober ducat ljudi, mladi so že zdavnaj odšli v mesta. Mimogrede, tudi rudnikov premoga v okoli kraja Glencoe v Ohiu, kjer so večinoma delali in umirali fantje iz Krnje Jele, ni več. Njihovih grobov ni ne tam daleč, v prerijah Severne Amerike, ne doma. Nagrobnikov je v teh zelo malo, ker si jih ljudje niso niti mogli privoščiti, cerkva je iz enakih razlogov še manj …
 
Da, ti ljudje so bili nepismeni pastirji navzven robatih navad, ki so prednike pokopavali na travnikih pod kamni. In ne, ti ljudje nikakor niso bili divjaki, brez kulture, vere in spoštovanja do prednikov. Borili, garali in verovali so. Predvsem v prihodnost in znanje. Prav zato so zgradili šolo in otrokom podarili znanje, ki ga sami niso nikoli mogli imeti. Odprli so jim oči, odprli pot v svet. V boljši svet, četudi za ceno lastne pozabe.
 
Če to ni odraz najvišje srčne in dušne kulture, ki ji samopašni in prazen napuh ne seže niti do gležnjev?!
 
*  ”Grem v Ameriko, da najdem delo in srečo.

 
 
 
 
back to top