IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Torek, 25.09.2018 || Prenovljeni Center Vič potrošniško izkušnjo dviguje na novo raven  |  Malce nižje cene goriv   |  Rekordnih 170 vrst piva na jesenskem Pivo & Burger Festu  |  Plasta lastništvo v Tovarni olja Gea povečala na 92 odstotkov  |  Akcija:"Imam svojo vrečko!"  |  Še 1 dan za zgodnje prijave na 4. FMCG Summit revije InStore, ki bo v Zagrebu 25.oktobra   |  Tesco odprl prvi trgovini Jack's  |  Izdelki za daljši občutek sitosti debitirali v trgovinah Morrisons  |  Jelena Jazić nova direktorica agencije McCann Beograd  |  Delhaize začel z novim formatom trgovine s ponudbo sveže hrane   |  6.5% povečanje prodaje organske hrane in pijače  |  Lidl postavil zbiralne košare za živali v stiski  |  Lepši časi za proizvajalce rezancev  |  Gorenje predstavilo nove pralne in sušilne stroje WaveActive  |  Direktor Beiersdorfa bo v kratkem postal Belgijec De Loecker  |  Eurospin po Italiji in Sloveniji kmalu tudi na Hrvaškem   |  Brantuša:"Spar prihaja v Srbijo!"  |  Vitaminka na sejmu Worldfood Moscow 2018  |  Uspešen 3. dobrodelni Skazin tek Otrok otroku  |  Zavrnili prehransko in okoljsko pobudo  |   ||
   

Kdo je tu … kulturen?

24.12.2015
Begunska kriza v Evropi večinoma ni prinesla veliko dobrega ne beguncem pa tudi Evropejcem ne. A v nevarnem spletu gorja in bede vendarle lahko najdemo tudi upanje, ki ga kaže človekoljubna pomoč in razumsko kljubovanje sovraštvu. Pa tudi v zgodovini vedno ponavljajoči se pojav, da trpljenje vendarle opre oči marsikateremu v sicer speči ali brezbrižni večini.
 
Piše: Igor E. Bergant,
Twitter: @IEBergant

 
Včasih – ne vedno – prav to lahko prepreči civilizacijsko katastrofo. Po drugi strani pa je nov evropski položaj razgalil tudi veliko slabega, vključno s še vedno zelo prisotno evropsko krhkostjo, zakoreninjenostjo egoizma, predsodkov ter šovinizma in rasizma.
 
V Evropi smo navadno zelo hitri (in zelo nepremišljeni), ko gre za zgražanje nad domnevno nekulturnostjo drugih (in samovšečno poveličevanje lastne kulture). Navadno so tovrstni predsodki plehki, prav duhovno ubožno površinski, krivični in nevredni – nas samih.
 
Tipična tovrstna poučna zgodba prihaja iz osrčja Črne gore, z obronkov slikovite planote Sinjajevina, kjer v vasi Krnja Jela še danes stoji dvonadstropno poslopje osnovne šole, stare več kot stoletje.
 
Prebivalstvo teh krajev je vedno zaznamoval boj – boj za preživetje, boj z revščino, boj z zavojevalskimi tujci, boj z domačimi izkoriščevalci ... Ob koncu 19. stoletja so prišli novi časi, tja se je razširila mala črnogorska država, ki je vzbujala upanje duhovnega in materialnega napredka.
 
A Krnja Jela je ostala revna, težko ukrotljiva zemlja je omogočala le skromno poljedelstvo in živinorejo, zato so mladi fantje – po vzoru drugih Črnogorcev – pričeli odhajati v Severno Ameriko. Šli so na negotovo in brutalno naporno pot, na garaško in smrtno nevarno delo v rudnike … ”Ja idem u Ameriku da potražim rada i sreću,*” je bilo geslo, s katerim so mladi Črnogorci – tisti, ki so preživeli večtedenska čezatlantska potovanja na ladjah-krstah – ameriškim uradnikom na sprejemnem otoku Ellis Island (od koder se že vidi mesto New York) pojasnjevali svoj prihod.
 
Prva prebivalca Krnje Jele sta v Ameriko odšla leta 1903, nekaj let kasneje je bilo tam že skoraj 50 mladih moških iz vasi. Vsekakor več, kot jih je ostalo doma. Skoraj polovica teh migrantov minulega časa je umrla v Ameriki, večinoma v nesrečah ali zaradi bolezni, večina drugih se je vrnila domov. Največ teh so kot prostovoljci izgubili življenje v vojnah, najprej balkanskih, nato še v prvi svetovni.
 
Zakaj pišem o tem? Možje iz Krnje Jele so borni ameriški zaslužek pošiljali ali prinesli domov zato, da bi se njihove družine lahko preživljale, dograjevale hiše in dopolnjevale črede ovac. Denar pa so vložili še v nekaj – v izgradnjo šole. Ni jim je zgradila država … Plačali in postavili so jo sami, zgradili so jo za prihodnost svojih otrok. Tudi učitelja so plačevali sami. Večinoma nepismeni garači, bojevniki in pastirji so vedeli, da hrana omogoča le preživetje.
 
Za boljše življenje in prihodnost otrok pa je ključno znanje. Šola je danes zapuščena. V njej ni več otrok. Ni jih, ker jih ni niti v vasi. V Krnji Jeli živi le še dober ducat ljudi, mladi so že zdavnaj odšli v mesta. Mimogrede, tudi rudnikov premoga v okoli kraja Glencoe v Ohiu, kjer so večinoma delali in umirali fantje iz Krnje Jele, ni več. Njihovih grobov ni ne tam daleč, v prerijah Severne Amerike, ne doma. Nagrobnikov je v teh zelo malo, ker si jih ljudje niso niti mogli privoščiti, cerkva je iz enakih razlogov še manj …
 
Da, ti ljudje so bili nepismeni pastirji navzven robatih navad, ki so prednike pokopavali na travnikih pod kamni. In ne, ti ljudje nikakor niso bili divjaki, brez kulture, vere in spoštovanja do prednikov. Borili, garali in verovali so. Predvsem v prihodnost in znanje. Prav zato so zgradili šolo in otrokom podarili znanje, ki ga sami niso nikoli mogli imeti. Odprli so jim oči, odprli pot v svet. V boljši svet, četudi za ceno lastne pozabe.
 
Če to ni odraz najvišje srčne in dušne kulture, ki ji samopašni in prazen napuh ne seže niti do gležnjev?!
 
*  ”Grem v Ameriko, da najdem delo in srečo.

 
 
 
 
back to top