IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 17.01.2018 || Manj ovir za GSO  |  Tuševa zvezdica se je danes začela v Ljubljani   |  Družba Mlino 77,6-odstotna lastnica Mlinotesta  |  Sejmi v organizaciji Pomurskega sejma leta 2018...  |  Pivovarni Laško in Pristopu priznanje PRO PR Awards  |  Evropska komisija predstavila strategijo za boj proti plastičnim odpadkom  |  Prihaja Dindr - aplikacija za iskanje partnerja prek hrane  |  Zaživel zakon o prepovedi oglaševanja alkohola  |  Skopski pazar nič več v poslovanju z marketi  |  Hrustljava novost - Manner Knuspino  |  Trgovina Snage brez embalaže bo na ljubljanski tržnici  |   EU za promocijo evropskih kmetijskih proizvodov 169 milijonov evrov  |  Gorivo se je podražilo  |  Izvoz iz evroskupine - prva ZDA, druga Kitajska  |  Mlekarna Krepko odprla mini mlekarno za otroke  |  Lenta lani odprla 89 novih trgovin  |  Tudi francoska štruca na seznam Unesca?  |   Gomex načrtuje odprtje 30 novih prodajaln  |  Pão de Açucar uvaja nov model trgovin  |  Kaufland vstopa v Moldavijo  |   ||
   

Igor E. Bergant: Pravica do izbire

15.11.2012
TRG KOT NOVODOBNI PROLETARIAT
 
Piše: Igor E. Bergant
 
V Sloveniji, kjer smo se iz "kobajagiˮ balkanske Švice v nekaj letih prelevili v "kaoˮ srednjeevropsko Španijo (jao!), smo padli v nekakšno kolektivno psihozo. Češ, vse je narobe in nič več ne gre.
 
V vsesplošni paniki, ki jo pomagajo širiti tudi rahlo histerični mediji (tudi zaradi lastnih objektivnih – beri gospodarskih – in subjektivnih – čitaj skoraj maničnih nagnenj in podvrženosti nekaterih ustvarjalcev). V takšnih kričavih razmerah nastaneta najmanj dva huda problema: glasovi razuma, ki v tej deželi nedvomno obstajajo in jih je več, kot se zdi na prvi prisluh, se v vsesplošnem rompu in pompu preprosto ne slišijo. In druga težava: če se že slišijo, se zaradi sprevrženega načela uravnoteženosti, ki ga je v minulih desetletjih tiho in nekritično sprejela prevelika odločevalska in mnenjskovoditeljska kritična masa, kar samodejno in kot enako verodostojno postavljajo ob rob ne-razumskim in skrajno populističnim mislim in dejanjem. Seveda je vse opisano posledica tega, da naša življenja gradimo na dediščini klavrno propadlega socializma, ki z današnjega zornega kota seveda ni bil niti demokratičen niti učinkovit ter ni omogočal kakšne posebne izbire. A to, zaboga, ne more biti izgovor, da se v zdaj že skoraj četrt stoletja ne bi smeli prav nič naučiti. Še več, največji kritiki preteklega sistema so v svojem mišljenju in ravnanju nenavadno in nespodobno podobni nekdanjim oblastnikom. Ustavne in parlamentarne postopke v skoraj revolucionarni vnemi nedopustno krajšajo in prilagajajo "stabilizacijskim potrebam” (zveni znano, kajne?). V dramatičnem in dramatiziranem krčenju javnega servisa, vključno z javnim šolstvom in univerzami, prisegajo na "ultima ratioˮ trga in tržnih zakonitosti. Ta vera neznansko spominja na stare čase, le da je vlogo trga igral tedaj nekakšen proletariat. In, kakor so si tedaj številni zapriseženi verniki v delavski razred in komunizem stran od oči javnosti radi privoščili meščanski luksuz in si na stran nagrmadili malce kapitala (tako, za vsak primer …), se zdajšnji goreči zagovornosti vsemogočnosti trga vedno znova zatekajo v menda diabolični javni sektor. Ali pa tam poiščejo zavetje za družinske člane ali svoje privržence. Ni malo niti onih, ki tega izvora zla – spet mislim na javni sektor – sploh nikoli niso zapustili …
 
Res je, da se je v Sloveniji duhovne in stvarne nesnage okoli nas in v nas samih v minulih desetletjih nabralo veliko, zato pa tudi hitrih rešitev ne more biti. Gre za dolgotrajen proces. Za začetek bi se morali otresti sovraštva, neumnosti in nespodobnosti, ki ga sejejo zafrustriranci, nesposobneži in neotesanci v naši mali – takorekoč – vaški skupnosti. Ti sploh niso v večini, le agresivno kričijo ter za krinko nekakšne lojalnosti skrivajo svoje neznanje ali zgolj zlobo. Edina rešitev je strpna in argumentirana družbena razprava. Neumnosti se ne dâ izkoreniniti še z večjo neumnostjo, pametnejši mora svojo pamet znati uporabiti tudi za to, da neumneža – povedano športno – preigra. Za dober način bi morali sprejeti tudi kriterije, ki v nekaterih okoljih pri nas že veljajo, na splošno pa še ne: zaradi prividne uravnoteženosti v javnosti enako verodostojnost podeljujemo znanju in nastopaštvu, umnemu in bedastemu, poštenemu in pokvarjenemu … 
 
In prav za to smo v pretežni meri krivi mediji. Pa tudi za obsedenost s preteklostjo. Da se z našo zgodovino soočamo in jo skušamo čim bolje in objektivno razumeti, je prav. A smisel bi moral biti, da se iz nje kaj naučimo pri pogledu v prihodnost in njenemu smiselnemu načrtovanju. Ne pa, da nam je zgodovina večni izgovor za to, da zanemarjamo razmišljanje o izzivih, ki nas čakajo.
 
To je dejanska izbira, ki jo imamo, ne pa namišljena, med na novo prebarvanimi starimi jajci.

 
 
 
 
back to top