IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 24.11.2017 || 90 odstotkov potrošnikov slovensko hrano ocenjuje kot kakovostno  |  Tescove lastne blagovne znamke velika uspešnica  |  Spar se vrača v Grčijo  |  Nova 60. številka revije InStore že v tiskarni  |  Veliki sempler "Lahkonočnicam" A1 Slovenija in Grey Ljubljana  |  Parlament potrdil zaprtje trgovin ob nedeljah  |  Podjetje Paradajz pred širitvijo  |  Amazonovi delavci so si za stavko izbrali črni petek  |  Jana kolagen beauty izbrana za inovacijo leta 2017  |   Mercator dobaviteljem predstavil strategijo nadaljnjega sodelovanja  |  Hofer se počasi približuje Engrotušu  |  Pozeba povzročila skoraj 47 milijonov evrov škode  |  Zaključena četrta FMCG konferenca revije InStore v Beogradu  |  Prilepska pivovarna z dobičkom  |  Za nagrade Sempler se poteguje 40 finalistov  |  Migros z naložbo v hladilne omarice   |  Ponosni na 60 let Mlekarne Planika (FOTOREPORTAŽA)   |  Pričenja se nova izvedba tekmovanja Effie Slovenija 2018  |  Lidl del prodaje od linije Deluxe namenja za URI Soča (VIDEO)  |  Dia izdelke verige Clarel ponuja prek Amazona  |   ||
   

Igor E. Bergant: Eviva*, druga liga!

28.04.2012
piše Igor E.BergantTwitter: @IEBergant
 
 
Čeprav imam silno rad nogomet, pa se mi vendarle zdi malce neumno, da bi mu podrejal vse svoje življenje in razmišljanje. Seveda je nogomet več kot le šport, postal je velik posel, za milijone ljudi (še največ iz tako imenovanih servisnih dejavnosti) je neposredno ali posredno povezan s poklicem, s katerim se preživljajo. Sodim med tiste srečnike, ki jim je nogomet (ostal) zgolj zabava, razvedrilo, občasno pa mi služi kot pomoč za razumevanje in razlaganje sveta okoli sebe. In nič več, predvsem pa nič usodnega. Zato lahko prigode svojih priljubljenih klubov spremljam brez posebnih skrbi, pa čeprav so se nekateri znašli v dramatičnih razmerah. Moj najljubši klub, londonski West Ham United, na primer. Klub, za katerega navijam od 3. maja 1975, ko sem jih na finalu angleškega pokala prvič videl igrati v škrlatnordeče-svetlomodro-belih dresih (2:0 proti Fulhamu!!!). Kruta realnost je že dolgo drugačna od bleščečega mita "akademije nogometa”, ki je slovela po všečni kombinatorični igri.
 
West Ham United je postal žrtev pohlepnih starih lastnikov, ki so klub sredi prejšnjega desetletja zaradi dolgov prodali islandskemu tajkunu Björgólfurju Guðmundssonu. Ta ga je še bolj zadolžil, na koncu pa je bolj ali manj vse šlo k vragu: Islandija, ki jo je pomagal potopiti prav omenjeni tajkun, moji "kladivarji” pa tudi. Izpad iz angleške premierne lige v drugorazredni "championship” je bil samo logična posledica, pa čeprav sta si nova angleška lastnika David Gold in David Sullivan, ki sta obogatela z vlaganji v pornografsko industrijo, prizadevala preprečiti to poslovno katastrofo. Za nameček sta za potrebe hitre vrnitve v elitno ligo najela spornega trenerja Sama Allardyca, ki goji nabijaško igro dolgih podaj pred kazenski prostor ter trguje z vedno istimi igralci. Skratka, prodala sta dušo kluba. A, kot kaže zdaj, brez končnega uspeha. Rjavo-beli hamburški FC St. Pauli, ki sem mu zvest od 3. septembra 1977 (od legendarne zmage na mestnem derbiju proti HSV z 2:0) je drugačna zgodba. Predlani se je po dolgih letih vrnil v prvo ligo, spet v gosteh nalomil mestnega tekmeca, a, kot je bilo mogoče pričakovati, izpadel nazaj v drugo ligo. Vsaj navzven je klub ohranil videz drugačnosti, simpatične norosti, neprilagojenosti, alternativnosti… Videz zato, ker vse to odlično trži in prodaja. A vse z mero. Za nekdanjega predsednika kluba Cornyja Littmanna, lastnika gledališča, ki se ne ozira na predsodke (tudi v nogometu) in ne skriva svoje istospolne usmerjenosti, je vrnitev med prvoligaše prišla prezgodaj, ker klub nanjo – v športnem in poslovnem smislu – naj še ne bi bil pripravljen. A letos so "predmestni gusarji” med drugoligaši spet igrali ambiciozno, ker je kljubovanje pač del genetskega zapisa kluba, a je tudi njim, vsaj tako se zdi, spodletelo. Dve različni zgodbi torej, ki potekata v drugi ligi. Če sem odkrit, tudi slovenska nogometna reprezentanca višave ponovno naskakuje iz nižjega razreda. Nekaj podobnega pa – v prenesenem pomenu – velja za Slovenijo. Mnogi med nami so mislili, da smo – kot mini klub – že večni člani Lige prvakov, zdaj pa se (ne brez razloga) počutimo kot drugoligaši. A če se vrnem k nogometnima kluboma, za katera navijam, in povzamem: mar ni bolje biti drugoligaš, če si prve lige ne moreš privoščiti in zanjo nisi dovolj dober? Mar ni bolj koristno poravnati stare račune in se vrniti h koreninam? Mar ni lepše biti zvest samemu sebi in uživati v odštekanosti ter zmagah nad bolj enakovrednimi nasprotniki, kot pa ves čas trepetati, da te bodo bogati elitneži zmleli (in upati na kakšno pokalno priložnost)? Mar ni bolj vznemirljivo biti butik kot pa trgovina, ki prodaja eno in isto ter tisto, kar še na tisoče drugih. Če lahko drugo ligo preživiš, je odgovor – vsaj zame – jasen…* Naj živi!

 
 
 
 
back to top