IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 24.11.2017 || 90 odstotkov potrošnikov slovensko hrano ocenjuje kot kakovostno  |  Tescove lastne blagovne znamke velika uspešnica  |  Spar se vrača v Grčijo  |  Nova 60. številka revije InStore že v tiskarni  |  Veliki sempler "Lahkonočnicam" A1 Slovenija in Grey Ljubljana  |  Parlament potrdil zaprtje trgovin ob nedeljah  |  Podjetje Paradajz pred širitvijo  |  Amazonovi delavci so si za stavko izbrali črni petek  |  Jana kolagen beauty izbrana za inovacijo leta 2017  |   Mercator dobaviteljem predstavil strategijo nadaljnjega sodelovanja  |  Hofer se počasi približuje Engrotušu  |  Pozeba povzročila skoraj 47 milijonov evrov škode  |  Zaključena četrta FMCG konferenca revije InStore v Beogradu  |  Prilepska pivovarna z dobičkom  |  Za nagrade Sempler se poteguje 40 finalistov  |  Migros z naložbo v hladilne omarice   |  Ponosni na 60 let Mlekarne Planika (FOTOREPORTAŽA)   |  Pričenja se nova izvedba tekmovanja Effie Slovenija 2018  |  Lidl del prodaje od linije Deluxe namenja za URI Soča (VIDEO)  |  Dia izdelke verige Clarel ponuja prek Amazona  |   ||
   

Igor E. Bergant: Dober tek!

01.10.2012
Piše: Igor Bergant
 

V naši ljubi Sloveniji, kakor jo je ljubkovalno imenoval naš legendarni športnik Leon Štukelj, je vsesplošno ozračje precej slabo. Prevladuje občutek, da prav nič v naši deželi ne deluje več tako, kot bi moralo. Iz omar v podjetjih, bankah ter kabinetih politikov in sodnikov vsak dan padajo okostnjaki, ki nam vzbujajo grozo. To ni več stagnacija, to je nazadovanje, nekakšen ritenski šprint v bedo … Toda, ali je res tako? Obstaja tudi drugačna, bolj optimistična, zavzeta ter osveščena Slovenija. Na primer tista, ki se redno in brez kakšnih dramatičnih ambicij ukvarja s športom, zlasti tekom. Prestolnica Ljubljana je bila spomladi in poleti vsak popoldan tako rekoč obdana s tistimi, ki jim je očitno mar za dušno in telesno zdravje. Tudi jeseni, v pripravah na množični Ljubljanski maraton, je tako. In tako ni le v Ljubljani. Tudi v mojem drugem domačem mestu, Mariboru, kjer so mi – tedaj še očitno redki tekaški pojavi - pred nekaj leti ob Treh ribnikih nekateri mimohodeči zafrkljivo vzklikali "hop, hop, hopˮ, se medtem tekaška scena simpatično razvija. Tudi drugod po državi je tekačic in tekačev vse več … Ne trdim, da je tek najpomembnejše in še zdaleč ne edino zdravilo za krizne tegobe (resnične in namišljene). Tek ne bo odgnal resničnih problemov in upravičenih strahov. A je dobra osnova za napredek. S tekom se ukvarjajo ljudje, ki vsaj približno vedo, kaj hočejo ... Ki se zavedajo, da je s čiščenjem bilanc treba začeti pri sebi ... Da je pot do cilja (boljšega počutja in manj sala) dolga in naporna … To so ljudje, ki razmišljajo (med tekom je veliko časa za to) in bi radi mislili bolje in hitreje (gibanje znanstveno dokazano povečuje možgansko aktivnost in sposobnost po mnenja in učenja) … Tek je nedvoumen izraz optimizma in hkrati akt ljubezni do okolja in, če že hočete, tudi dežele, v kateri živimo. Tekači gledajo naprej. Govorijo manj (ker pač tečejo) in nekaj storijo. Njihovi cilji so različni in legitimni, tek je demokratičen. Tek spodbuja samospoštovanje, s tem pa tudi spoštovanje do drugih. V mislim se poklonim vsakomur, ki ga – ker imam pač več kilometrine in bržkone tudi manj kilogramov – na poti prehitim. Cenim njen oziroma njegov trud ter odločitev, da se je namesto poležavanja in besedičenja odločil(a) za dejanje. Seveda so tudi med tako imenovanimi rekreativnimi tekači celo dopinški grešniki ali notorni nastopači. A upam si trditi, da je takšnih zelo malo in se v tekaški množici hitro izgubijo. Večina nas, ki se ukvarjamo s tekom, smo prestari in prepočasni, da bi s komer koli tekmovali. Niti s samim seboj ne, kaj nam je treba tega. Najpomembnejša je pot, saj je tek primerno sredstvo za doseganje boljšega zdravja in počutja. Zagotovo je pot lažja in bolj pravilno usmerjena, če je začrtan tudi cilj. Zato je priporočljivo, da ima vsakdo tudi cilje, izražene v času ali pretečenih kilometrih. A tekači s(m)o praviloma zmerni ljudje, ker nas navsezadnje tek nauči, da je najboljši in najtrajnejši napredek zmeren, postopen in plod dolgotrajnih in vztrajnih prizadevanj. Dokler pri nas toliko ljudi v vse večjem številu vse dlje teče, se za prihodnost ne bojim. Zmagali bomo. Pa dober tek!

 
 
 
 
back to top