IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 18.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Financializacija brez rasti

26.06.2013
Vsakega devetega maja EU slavi  dan Evrope in tedaj se komisarji napotijo v svoje države. Bruseljski napotek je bil preprost.  Nagovoriti morate mlade, ki v tej krizi postajajo vedno večje žrtve. Poudariti morate, da EU ima alternativo in perspektivo, toda probleme morajo rešiti države same. In tretjič, in da  je do sedaj, čeprav z ostrimi ukrepi, EU pomagala državam v krizi, od Irske do Cipra.
 
Naš komisar Potočnik je bil nasmejan, državljani veliko manj. Slovenija je namreč ena od potencialnih novih "žrtev" evropske krize. EU je v letu 2013 v še resnejših težavah kot leto poprej. Danes je v recesiji celotna evrska skupina. Razlog je preprost in predvidljiv. EU  in bruseljska birokracija imata  katastrofalen model ekonomskih politik. Fiskalna politika je prociklična (varčevanje v času recesije), monetarna  je povsem rigidna (ECB ne deluje kot zadnji posojilodajalec), zahtevane strukturne reforme pa delujejo dolgoročno (trg dela, zdravstveni in  pokojninski sistemi).
 
Imamo skupno valuto, toda nimamo niti monetarne niti fiskalne unije, ni mehanizma, ki bi izravnaval presežke v plačilni bilanci  in primanjkljaje proračunov. Če bi države s presežki  zapovedano trošile, dolžnice pa varčevale, bi lahko delno stabilizirali razmere. Toda tako Nemčija kot Grčija varčujejo in to vodi v depresijo. Seveda so v središču banke in evropske so nedvomno v obupnem stanju. Nabrale so si ogromno strupenih  naložb v finančne instrumente in slabih kreditov. Regulatorji sploh niso vedeli, kaj se v bankah dogaja, kako bi nadzorovali finančni sektor. Ta se je medtem napolnil z javnimi sredstvi, javni dolg  se je zaradi sanacije bank povečal. Toda evropski politiki  so odločili. Ni problem nova regulacija finančnega sektorja in bank, temveč konsolidacija javnega dolga na račun varčevanja v javnem sektorju.
 
Če je financializacija pred letom 2008 prelila del denarja v podjetja in realno rast, pa je danes likvidnostni tok usmerjen k bankam in finančnim trgom. Namesto realne rasti  imamo pred seboj nov finančni balon, financializacijo brez  rasti. Najslabšo kombinacijo, ki je mogoča. Slovenski problem so kajpada banke, zadolženost podjetij in brezupna politika, tako poslovna kot državna. 
 
Podjetja  so prezadolžena, zato je sanacija bank hkrati povezana z razdolževanjem podjetij. Dolgovi v podjetjih za več kot 140 odstotkov presegajo lastniški kapital, podobno sliko srečamo v bankah v razmerju med  dolgovi in depoziti. Če bi želeli  znižati zadolženost podjetij na primer na 100 odstotkov, bi potrebovali okoli 5 milijard dodatnega kapitala. 
 
Kakšna je vloga trgovine pri tem? Vsi trije veliki domači trgovci so zadolženi. Merkur čaka na odločitve bank, Mercator je pred  možno prodajo, Tuš se dezinvestira.  Trgovina je ključni faktor stabilnosti notranjega trga in potrošnje, brez nje ni niti stabilizacije  niti rasti gospodarstva.
 
In podobno velja za banke, ki bi morale zmanjšati posojila za okoli 5 milijard, da bi se približale evropskemu povprečju. To pa je velik finančni zalogaj, ki se približuje tretjini letnega BDP-ja države. V obeh primerih gre  preprosto za ključno prilagajanje bank in podjetij na krizne in pokrizne razmere financiranja. Vse drugo, kar zadeva zadolževanje države za zagotavljanje likvidnosti proračuna in  dokapitalizacije bank, so samo vmesni koraki, kupovanje časa za končno rešitev. In končna rešitev je tako za podjetja kot za državo finančna sanacija podjetij, posredno bank in začetek investicijskega vala, ki omogoča pozitivno gospodarsko rast. Toda do tega ni enostavne poti. Eno je prenos terjatev iz bank na državno "slabo banko", ki zahteva ustrezno vrednotenje. Nekaj drugega je konverzija terjatev v lastništvo, kar zahteva dobro upravljanje in pravočasno prodajo. Ročnost virov je namreč v krizi ključnega pomena.
 
Kakšna je vloga trgovine pri tem? Vsi trije veliki domači trgovci so zadolženi. Merkur čaka na odločitve bank, Mercator je pred  možno prodajo, Tuš se dezinvestira.  Trgovina je ključni faktor stabilnosti notranjega trga in potrošnje, brez nje ni niti stabilizacije  niti rasti gospodarstva. Sanacija trgovine je zato ključ, ki ga država ne sme prepustiti naključju. Zaradi potrošnikov in državljanov, manj zaradi lastnikov in drugih deležnikov

 
 
 
 
back to top