IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 24.11.2017 || 90 odstotkov potrošnikov slovensko hrano ocenjuje kot kakovostno  |  Tescove lastne blagovne znamke velika uspešnica  |  Spar se vrača v Grčijo  |  Nova 60. številka revije InStore že v tiskarni  |  Veliki sempler "Lahkonočnicam" A1 Slovenija in Grey Ljubljana  |  Parlament potrdil zaprtje trgovin ob nedeljah  |  Podjetje Paradajz pred širitvijo  |  Amazonovi delavci so si za stavko izbrali črni petek  |  Jana kolagen beauty izbrana za inovacijo leta 2017  |   Mercator dobaviteljem predstavil strategijo nadaljnjega sodelovanja  |  Hofer se počasi približuje Engrotušu  |  Pozeba povzročila skoraj 47 milijonov evrov škode  |  Zaključena četrta FMCG konferenca revije InStore v Beogradu  |  Prilepska pivovarna z dobičkom  |  Za nagrade Sempler se poteguje 40 finalistov  |  Migros z naložbo v hladilne omarice   |  Ponosni na 60 let Mlekarne Planika (FOTOREPORTAŽA)   |  Pričenja se nova izvedba tekmovanja Effie Slovenija 2018  |  Lidl del prodaje od linije Deluxe namenja za URI Soča (VIDEO)  |  Dia izdelke verige Clarel ponuja prek Amazona  |   ||
   

Dr. Bogomir Kovač: Če je potrošnik kralj, kdo je njegov oproda?

10.12.2012
Piše: prof. dr. Bogomir Kovač
 
Ena od najelementarnejših ekonomskih resnic govori o večnem priklanjanju vodilni vlogi potrošnika. Potrošnik je kralj, govorijo mikro ekonomisti, ko z Marshallom razlagajo temelje potrošniške izbire. Ekonomika povpraševanja predstavlja izhodišče makro ekonomije, ki s Keynesom zmaguje tudi v tej krizi. Za večino podjetij in menedžerskih odločitev velja, da se je potrebno prilagoditi potrošnikom. Toda če v teh zgodbah potrošniki dobivajo, kdo potem izgublja? Če je potrošnik kralj, kdo je torej njegov oproda? 
 
Pri reševanju sedanje krize vsi govore o reševanju proizvodnje in rasti, kjer države spodbujajo ponudnike, znižujejo obrestne mere, davke, regulacijo. Na drugi strani želijo ohraniti svobodno trgovino, nižje prometne davke za socialno občutljive proizvode, povečujejo transferna plačila za potrošnike. Torej tako ponudniki kot potrošniki dobivajo pomoč države. Toda med vsemi tremi akterji je vendarle nasproten interes, kar dokazuje tudi fiskalna in dolžniška kriza držav. Kitajska je primer, kjer naj bi imeli prednosti producenti pred potrošniki, rast proizvodnje pred potrošnjo. ZDA veljajo za nasproten primer. V Grčiji, na primer, rešujejo državo na račun drugih dveh interesnih skupin. 
 
Prevladujoča ekonomska teorija govori o ravnotežju med proizvodnjo in potrošnjo. Na trgu naj bi podjetja sledila potrošniškim preferencam, konkurenca in informacijska transparentnost jih prisiljuje, da cene vedno izražajo potrošniške preference in pokritje normalnih stroškov. V ravnotežju so potem vsi zadovoljni, producenti s pokritjem, potrošniki z blaginjo. Toda v kriznih razmerah se reči spremenijo in nasprotja postanejo vidnejša.
 
V krizi potrošniki še posebej izbirajo cenejše blago ne glede na blagovno znamko ali lokacijo proizvodnje. Če kupijo cenejše tuje blago, s tem ne rešujejo problemov domače proizvodnje in zaposlovanja. Učinek potrošnje je v odprtem gospodarstvu pozitiven, učinek domače proizvodnje pa negativen. To pomeni, da povečana potrošnja in blaginja potrošnikov ne vodi do domače rasti in zaposlenosti. Potrošnik postaja kralj, ki zatira domačo proizvodnjo. Protekcionizem je prva običajna reakcija. V EU imamo notranjo liberalizacijo trgovine, toda resne zunanje omejitve pred cenejšo azijsko konkurenco. Tu gre zaščita domače proizvodnje na račun blaginje potrošnikov. Nemčija je dober primer, ko je svojo konkurenčnost in rast gradila na nižjih plačah in blaginji svojih državljanov. Stavila je na tuje potrošnike (izvoz) na račun domačih (nižja kupna moč), da bi povečala rast in zunanje trgovinske presežke. Kriza torej postavlja problem in moč proizvodnje pred potrošnjo.
 
Če v tej krizi relativno zapostavljamo problem proizvodnje (rasti) kot potrošnje (blaginje), pa očitno bančni in finančni sektor pridobiva, čeprav je prvi krivec za nastanek krize.

 
Kdo torej v krizi dobiva in kdo izgublja? Očitno danes nihče ne gradi rešitve krize s pomočjo uravnoteženja moči in interesov potrošnikov ter producentov. V ospredju ni toliko reševanje realnega gospodarstva, temveč predvsem bančnega in finančnega sektorja. Če v tej krizi relativno zapostavljamo problem proizvodnje (rasti) in potrošnje (blaginje), pa očitno bančni in finančni sektor pridobiva, čeprav je prvi krivec za nastanek krize. Potrošniki in producenti izgubljajo na račun prevladujočih interesov finančnikov in investitorjev.
 
V mešani stacionarni ekonomiji s šibko ali celo negativno rastjo lahko ena skupina pridobi, če druga izgubi. To velja za vse interesne skupine, toda očitno je to najbolje razumela finančna srenja. Potrošnik je izgubil kraljestvo, sedaj ga imajo v rokah finančniki. Toda težava tega biznisa je, da je špekulativen in nezanesljiv, zato povzroča in spodbuja krize. Prav tako je financializacija, podrejanje vseh ekonomskih procesov diktaturi financ, prodrla v vse pore družbe in destabilizirala celotno tržno gospodarstvo. 
 
Stacionarna ekonomija je igra z ničelno vsoto. Eni dobijo, če drugi izgubijo. Za sedaj je zapitek te krize plačal realni in ne finančni sektor. Politiki dobivajo v krizi moč, ker jo drugi ekonomski nosilci izgubljajo. Politiki in finančniki zmagujejo na račun potrošnikov in producentov. Pazite, morda ste že mrtvi, pa tega niste niti opazili.

 
 
 
 
back to top