IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Ponedeljek, 21.05.2018 || Program FMCG Summit Ljubljana, 7. junij 2018  |  Predstavitev govornikov na FMCG Summitu Ljubljana  |  Danes je (prvič) svetovni dan čebel   |  Čebelarji z vsega sveta danes na srečanju v Žirovnici  |  Trgovec Dansk Supermarked ime spreminja v Salling Group  |  Po zaključenem 4. FMCG Summit-u v Skopju   |   Dobrote slovenskih kmetij od danes na Ptuju  |   Vinakoper dobitnik "šampiona" na 46.Prazniku refoška  |  Direktor Lidla v ZDA letos zapušča položaj  |  Odprtje prenovljene trgovine Mlinotest v Trnovem  |  Kroger podpisal partnerstvo z Ocadom  |  Danes 4. FMCG Summit Skopje  |  Spletna stran konference FMCG SUMMIT revije InStore  |  Samo še danes za (20%) cenejše prijave na 1. FMCG InStore Slovenija!  |  Klasova moka prvič v Savdijski Arabiji  |  Kar tri četrtine hrane na policah iz tujine  |  Coop predstavil prvi organsko pridelan jogurt brez sladkorja  |   Gebrüder Weiss najavlja naslednika Wolfganga Niessnerja  |  Podeljene nagrade Prizma na SKOJ-u   |  Pivka perutninarstvo že v Mipovem obratu v Kromberku  |   ||
   

Dr. Bogomir Kovač: Če je potrošnik kralj, kdo je njegov oproda?

10.12.2012
Piše: prof. dr. Bogomir Kovač
 
Ena od najelementarnejših ekonomskih resnic govori o večnem priklanjanju vodilni vlogi potrošnika. Potrošnik je kralj, govorijo mikro ekonomisti, ko z Marshallom razlagajo temelje potrošniške izbire. Ekonomika povpraševanja predstavlja izhodišče makro ekonomije, ki s Keynesom zmaguje tudi v tej krizi. Za večino podjetij in menedžerskih odločitev velja, da se je potrebno prilagoditi potrošnikom. Toda če v teh zgodbah potrošniki dobivajo, kdo potem izgublja? Če je potrošnik kralj, kdo je torej njegov oproda? 
 
Pri reševanju sedanje krize vsi govore o reševanju proizvodnje in rasti, kjer države spodbujajo ponudnike, znižujejo obrestne mere, davke, regulacijo. Na drugi strani želijo ohraniti svobodno trgovino, nižje prometne davke za socialno občutljive proizvode, povečujejo transferna plačila za potrošnike. Torej tako ponudniki kot potrošniki dobivajo pomoč države. Toda med vsemi tremi akterji je vendarle nasproten interes, kar dokazuje tudi fiskalna in dolžniška kriza držav. Kitajska je primer, kjer naj bi imeli prednosti producenti pred potrošniki, rast proizvodnje pred potrošnjo. ZDA veljajo za nasproten primer. V Grčiji, na primer, rešujejo državo na račun drugih dveh interesnih skupin. 
 
Prevladujoča ekonomska teorija govori o ravnotežju med proizvodnjo in potrošnjo. Na trgu naj bi podjetja sledila potrošniškim preferencam, konkurenca in informacijska transparentnost jih prisiljuje, da cene vedno izražajo potrošniške preference in pokritje normalnih stroškov. V ravnotežju so potem vsi zadovoljni, producenti s pokritjem, potrošniki z blaginjo. Toda v kriznih razmerah se reči spremenijo in nasprotja postanejo vidnejša.
 
V krizi potrošniki še posebej izbirajo cenejše blago ne glede na blagovno znamko ali lokacijo proizvodnje. Če kupijo cenejše tuje blago, s tem ne rešujejo problemov domače proizvodnje in zaposlovanja. Učinek potrošnje je v odprtem gospodarstvu pozitiven, učinek domače proizvodnje pa negativen. To pomeni, da povečana potrošnja in blaginja potrošnikov ne vodi do domače rasti in zaposlenosti. Potrošnik postaja kralj, ki zatira domačo proizvodnjo. Protekcionizem je prva običajna reakcija. V EU imamo notranjo liberalizacijo trgovine, toda resne zunanje omejitve pred cenejšo azijsko konkurenco. Tu gre zaščita domače proizvodnje na račun blaginje potrošnikov. Nemčija je dober primer, ko je svojo konkurenčnost in rast gradila na nižjih plačah in blaginji svojih državljanov. Stavila je na tuje potrošnike (izvoz) na račun domačih (nižja kupna moč), da bi povečala rast in zunanje trgovinske presežke. Kriza torej postavlja problem in moč proizvodnje pred potrošnjo.
 
Če v tej krizi relativno zapostavljamo problem proizvodnje (rasti) kot potrošnje (blaginje), pa očitno bančni in finančni sektor pridobiva, čeprav je prvi krivec za nastanek krize.

 
Kdo torej v krizi dobiva in kdo izgublja? Očitno danes nihče ne gradi rešitve krize s pomočjo uravnoteženja moči in interesov potrošnikov ter producentov. V ospredju ni toliko reševanje realnega gospodarstva, temveč predvsem bančnega in finančnega sektorja. Če v tej krizi relativno zapostavljamo problem proizvodnje (rasti) in potrošnje (blaginje), pa očitno bančni in finančni sektor pridobiva, čeprav je prvi krivec za nastanek krize. Potrošniki in producenti izgubljajo na račun prevladujočih interesov finančnikov in investitorjev.
 
V mešani stacionarni ekonomiji s šibko ali celo negativno rastjo lahko ena skupina pridobi, če druga izgubi. To velja za vse interesne skupine, toda očitno je to najbolje razumela finančna srenja. Potrošnik je izgubil kraljestvo, sedaj ga imajo v rokah finančniki. Toda težava tega biznisa je, da je špekulativen in nezanesljiv, zato povzroča in spodbuja krize. Prav tako je financializacija, podrejanje vseh ekonomskih procesov diktaturi financ, prodrla v vse pore družbe in destabilizirala celotno tržno gospodarstvo. 
 
Stacionarna ekonomija je igra z ničelno vsoto. Eni dobijo, če drugi izgubijo. Za sedaj je zapitek te krize plačal realni in ne finančni sektor. Politiki dobivajo v krizi moč, ker jo drugi ekonomski nosilci izgubljajo. Politiki in finančniki zmagujejo na račun potrošnikov in producentov. Pazite, morda ste že mrtvi, pa tega niste niti opazili.

 
 
 
 
back to top