IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Četrtek, 27.07.2017 || Agrokor danes izplačuje stari dolg malim dobaviteljem  |  Refresco za več kot milijardo evrov kupuje pijačarski del Cotta  |  Agraria se zanima za večji delež v Vinakopru  |  Potrošniško zaupanje julija navzgor  |  Kmalu gradnja intermodalnega terminala v Batajnici  |  Pivka Perutninarstvo z novo trgovino v Postojni  |  Rekordne cene masla   |  Rok za prijavo del na Zlatem bobnu do 31.julija  |  Ikea pripravljena za odprtje 10. avgusta  |   Lidl kreditira Pulo  |  Studio Moderna kupil poljsko "Mango Home Shopping TV"  |  Bo Aldi že do leta 2020 drugi največji trgovec v Evropi?  |  Naprednejša proizvodnja v "čipsarni" Chips Way   |   Kuehne + Nagel okrepil liderski položaj  |  Lidlovo preoblikovanje logistike sadja  |  As Group delovno obeležil deseto obletnico prevzema Kenta   |  AB InBev prevzel proizvajalca energijskih pijač Hiball  |  Ob avtocesti pri Celju Piškovi začeli graditi sodoben logistični center  |  Znana trgovca z večjo ponudbo za vegetarijance   |  Waitrose izvaža v Indijo in na Kitajsko  |   ||
   

Doma v Evropi

22.04.2014
Bliža se deseta obletnica formalnega vstopa Slovenije v Evropsko unijo, s katerim je Slovenija izpolnila enega svojih ključnih strateških ciljev, kot pravi uradno besedilo na spletnih straneh Vlade Republike Slovenije.
 
Piše: izr. prof. dr. Samo Uhan, FDV

Kdo od bralcev se bo mogoče spomnil, da je kampanja pred vstopom potekala v znamenju gesla, ki je zapisan v naslovu tega prispevka. Doma v Evropi, torej.
 
Bil mi je všeč, čeprav se mi je zdel nekoliko tavtološki. Nikoli, tudi za časa "bivše domovine”, se mi namreč ni zdelo, da živim zunaj Evrope. Ker se bomo maja letos odpravili na evropske volitve, se zdi, da je razlogov o tem, da zapišemo nekaj o "materi Evropi”, več kot dovolj.
 
Naj bom na začetku povsem jasen. Nikakor se ne uvrščam med tiste, ki jih neznanska količina različnih raziskav in anket prepoznava kot "evroskeptike”, še manj pa med tiste, ki Evropo vidijo kot ekskluzivni klub, rezerviran za "prave” Evropejce. Za evropsko idejo ni namreč nič bolj strupenega, kot je, na krilih ekonomske krize, vse bolj odkrito govorjenje o dveh Evropah – ekonomsko uspešni, kultivirani in potentni na eni strani ter brezperspektivni Evropi parazitskih in potencialno nevarnih siromakov na drugi.
 
Razgrajevanje, četudi mnogokrat nekritično idealizirane družbe blaginje, je pravi generator evroskepticizma. Z desne strani prihaja v obliki obujenega nacionalizma in ksenofobije, z leve pa v obliki socialnega revolta, predvsem na jugu Evrope. Da bi obstala, Evropa bolj kot nove vizije potrebuje alternativne razvojne paradigme.

Ni pretirano drzno trditi, da se je Evropa, še preden ji je uspelo doseči pozitivno medsebojno povezanost, v bistvu oblikovala na negativen način: ideološko gledano se je poenotila v odnosu do skupnega sovražnika na drugi strani železne zavese. Homogenizacija zahodne Evrope je tako potekala per negationem: ne skozi opredelitev tega, kaj je, ampak skozi identifikacijo tega, kar noče biti.
 
Fizična meja med svobodnim svetom in "imperijem rdeče zvezde” je ustvarila še danes ne povsem zabrisano asimetrijo Evrope. Za to, da se je porušena Evropa lahko postavila na noge in dosegla dobršno mero notranje skladnosti, pa ni zadoščala le ideologija. Evropskost je bilo treba utemeljiti z ekonomsko in socialno politiko. Tovrstna Evropa je postala zakladnica konstitutivnih, zavezujočih in funkcionalno veljavnih vrednot.
 
Izhajajoč iz tradicije industrijskega kapitalizma kot iz dosežkov socialne demokracije so te vrednote postopoma postale identitetno lepilo njenih prebivalcev. V tem smislu je Evropska unija mnogo kasneje pridobila status privilegiranega projekta, v katerem so se zrcalile želje in ambicije tudi državljanov drugih držav evropske celine.
 
Danes, tik pred volitvami, se moramo seveda vprašati, kaj se je zgodilo z veliko evropsko idejo in pričakovanji malih ljudi. V odgovoru na vprašanje, zakaj uspešna Evropa zveni kot votla fraza, je treba biti surovo neposreden: trdi neoliberalni model, ki ga je vsilila finančna elita in ga je EU posvojila povsem brez kritične refleksije in v nasprotju z lastnimi zgodovinskimi ter socialno-filozofskimi referencami, je porušil temelje za preoblikovanje EU v politično unijo, ki bi utelesila idejo združene Evrope.
 
Zgolj "bančna unija” ter revščina kot spremljevalka slabo obvladane ekonomske krize sta bili pač zadnja stvar, ki so jo pričakovali tako državljani "stare” kot "nove” Evrope. Razgrajevanje, četudi mnogokrat nekritično idealizirane družbe blaginje, je pravi generator evroskepticizma. Z desne strani prihaja v obliki obujenega nacionalizma in ksenofobije, z leve pa v obliki socialnega revolta, predvsem na jugu Evrope.
 
Da bi obstala, Evropa bolj kot nove vizije potrebuje alternativne razvojne paradigme. Dobro bi bilo, da bi tokrat rešitve poiskala doma. Umberto Eco je zadel žebljico na glavico, ko je pripomnil, da je Milančan v Italiji, Italijan v Angliji, šele v Ameriki pa spozna, kako dobro je biti Evropejec.         

 
 
 
 
back to top