IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sreda, 12.12.2018 || Lidl trgovino št. 55 odpira jutri v Ilirski Bistrici  |  Esselunga v Milanu odprla trgovski center prihodnosti  |   Sberbank začel sprejemati ponudbe za prodajo svojega deleža v Agrokorju  |  Aldi Süd in Aldi Nord bosta sodelovala še bolj  |  Vlada želi bolj zdravo (predelano) hrano  |  Mastercard in Microsoft združujeta moči   |  Pri Tušu trkajo za srečo alpskih smučarjev (VIDEO)  |  Uspešno zaključen 5. Hoferjev natečaj "Deluj eko - ohrani čebelo in smreko"  |  Približno 10 % zavržene hrane ustvari FMCG sektor  |  Amazon svoje trgovine brez blagajn seli tudi na letališča  |  Kaufland (spet) zaprt tudi dan po božiču  |  Budimka z novimi lastniki še pred novim letom?  |  Tesco začel z velikimi cenovnimi akcijami (beri znižanji)   |  Znani finalisti za nagrade Effie Slovenija  |  Trgovci zaradi protestov izgubili že milijardo evrov  |   Prodaja se Žitkova lastnina mlina   |  V prazničnem decembru se povprečno zredimo za dva kilograma  |  Unilever investira v razvoj pralne kapsule brez plastike  |  Kosovo namerava manjkajoče blago iz Srbije in BiH nadomestiti s proizvodi iz regije  |  Colruyt z novim letom uvaja nočne izmene  |   ||
   

Doma v Evropi

22.04.2014
Bliža se deseta obletnica formalnega vstopa Slovenije v Evropsko unijo, s katerim je Slovenija izpolnila enega svojih ključnih strateških ciljev, kot pravi uradno besedilo na spletnih straneh Vlade Republike Slovenije.
 
Piše: izr. prof. dr. Samo Uhan, FDV

Kdo od bralcev se bo mogoče spomnil, da je kampanja pred vstopom potekala v znamenju gesla, ki je zapisan v naslovu tega prispevka. Doma v Evropi, torej.
 
Bil mi je všeč, čeprav se mi je zdel nekoliko tavtološki. Nikoli, tudi za časa "bivše domovine”, se mi namreč ni zdelo, da živim zunaj Evrope. Ker se bomo maja letos odpravili na evropske volitve, se zdi, da je razlogov o tem, da zapišemo nekaj o "materi Evropi”, več kot dovolj.
 
Naj bom na začetku povsem jasen. Nikakor se ne uvrščam med tiste, ki jih neznanska količina različnih raziskav in anket prepoznava kot "evroskeptike”, še manj pa med tiste, ki Evropo vidijo kot ekskluzivni klub, rezerviran za "prave” Evropejce. Za evropsko idejo ni namreč nič bolj strupenega, kot je, na krilih ekonomske krize, vse bolj odkrito govorjenje o dveh Evropah – ekonomsko uspešni, kultivirani in potentni na eni strani ter brezperspektivni Evropi parazitskih in potencialno nevarnih siromakov na drugi.
 
Razgrajevanje, četudi mnogokrat nekritično idealizirane družbe blaginje, je pravi generator evroskepticizma. Z desne strani prihaja v obliki obujenega nacionalizma in ksenofobije, z leve pa v obliki socialnega revolta, predvsem na jugu Evrope. Da bi obstala, Evropa bolj kot nove vizije potrebuje alternativne razvojne paradigme.

Ni pretirano drzno trditi, da se je Evropa, še preden ji je uspelo doseči pozitivno medsebojno povezanost, v bistvu oblikovala na negativen način: ideološko gledano se je poenotila v odnosu do skupnega sovražnika na drugi strani železne zavese. Homogenizacija zahodne Evrope je tako potekala per negationem: ne skozi opredelitev tega, kaj je, ampak skozi identifikacijo tega, kar noče biti.
 
Fizična meja med svobodnim svetom in "imperijem rdeče zvezde” je ustvarila še danes ne povsem zabrisano asimetrijo Evrope. Za to, da se je porušena Evropa lahko postavila na noge in dosegla dobršno mero notranje skladnosti, pa ni zadoščala le ideologija. Evropskost je bilo treba utemeljiti z ekonomsko in socialno politiko. Tovrstna Evropa je postala zakladnica konstitutivnih, zavezujočih in funkcionalno veljavnih vrednot.
 
Izhajajoč iz tradicije industrijskega kapitalizma kot iz dosežkov socialne demokracije so te vrednote postopoma postale identitetno lepilo njenih prebivalcev. V tem smislu je Evropska unija mnogo kasneje pridobila status privilegiranega projekta, v katerem so se zrcalile želje in ambicije tudi državljanov drugih držav evropske celine.
 
Danes, tik pred volitvami, se moramo seveda vprašati, kaj se je zgodilo z veliko evropsko idejo in pričakovanji malih ljudi. V odgovoru na vprašanje, zakaj uspešna Evropa zveni kot votla fraza, je treba biti surovo neposreden: trdi neoliberalni model, ki ga je vsilila finančna elita in ga je EU posvojila povsem brez kritične refleksije in v nasprotju z lastnimi zgodovinskimi ter socialno-filozofskimi referencami, je porušil temelje za preoblikovanje EU v politično unijo, ki bi utelesila idejo združene Evrope.
 
Zgolj "bančna unija” ter revščina kot spremljevalka slabo obvladane ekonomske krize sta bili pač zadnja stvar, ki so jo pričakovali tako državljani "stare” kot "nove” Evrope. Razgrajevanje, četudi mnogokrat nekritično idealizirane družbe blaginje, je pravi generator evroskepticizma. Z desne strani prihaja v obliki obujenega nacionalizma in ksenofobije, z leve pa v obliki socialnega revolta, predvsem na jugu Evrope.
 
Da bi obstala, Evropa bolj kot nove vizije potrebuje alternativne razvojne paradigme. Dobro bi bilo, da bi tokrat rešitve poiskala doma. Umberto Eco je zadel žebljico na glavico, ko je pripomnil, da je Milančan v Italiji, Italijan v Angliji, šele v Ameriki pa spozna, kako dobro je biti Evropejec.         

 
 
 
 
back to top