IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Petek, 17.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Božično premirje 1914

24.12.2014
piše: Igor E. Bergant
 
Twitter:@IEBergant

Decembrski čas je menda prepoln veselja, dobrih želja, premisleka in zaobljub, ki se ponavadi končajo že kmalu po novem letu. Seveda je (tudi) lepo, ko se po dolgem času, večinoma enem letu, spet srečajo družine, ki so v vmesnem obdobju vse manj povezane (navzlic sodobnim komunikacijskim sredstvom) ...
 
Spodbudno je, ko se na službenih zabavah skupaj vzradostijo kolegi(-ice), ki se med letom niti ne povohajo (zato pa se na skrivaj toliko bolj vzajemno obrekujejo). Za razvoj gospodarstva je prikladno, da se v prazničnem času zapravlja celo z večjo vnemo, kot se večino časa pred tem tarna o vsesplošnem pomanjkanju ...
 
V preostalem času, ko se ne proslavlja, nakupuje ali celo nekaj malega dela, se v krogih družin (med katerimi je vse več nesklenjenih) med televizijsko-radijsko-spletnem bombardiranjem z večinoma kičastimi in patetično-plehkimi oglasnimi sporočili pripoveduje zgodbe, med katerimi so tudi "večne” in "univerzalne” iz bolj ali manj oddaljene in (predvsem navidezno) srečne preteklosti.

Verjamem, da vam še posebej v tem času gre moj cinizem na živce. Zlaganost je preveč razširjen pojav, da bi se nad njim kazalo preveč razburjati. Poleg tega naš trenutni položaj, tako v regiji kot tudi širše ter obče človeško, niti ni tako slab, da bi morali kar tako obupati in se sramovati nad vsem in vsakomur. Ob tem pa drži, da sedanje stanje ni tako slabo, da ne bi moglo biti še veliko slabše.

V teh dneh in opisanih razmerah se, ker smo v tem letu "proslavljali” stoletnico začetka prve svetovne vojne, lahko spominjamo tudi nenavadnih dogodkov ob stoti obletnici tako imenovanega "božičnega miru”, ki so ga zlasti na bojiščih slavili britanski in nemški vojaki, vkopani v frontnih jarkih Belgije. Pobuda je bila vzajemna, a ni bila sprejeta povsod. Na nekaterih odsekih fronte so v trenutkih, ko so vojaki in častniki z obeh strani na nikogaršnji zemlji nazdravljali življenju in miru ter navkljub razritemu in razmočenemu terenu igrali nogometne tekme, potekali oboroženi boji in medsebojno topniško obstreljevanje. Zgodba je vsekakor lahko vir navdiha in primer žlahtnega kljubovanja razčlovečenja, ki ga je v taki obliki sposoben izvajati le človek sam, bodisi nad drugim ali celo pri samem sebi.

A kaj, ko so se vojaki - verjetno večina intimno nehoté - bo Božiču 1914 vrnili v rove in nadaljevali s klanjem, ki je postajalo samo še hujše. Tudi v naslednjih vojnih letih so bili posamezni poskusi in nekaj osamljenih primerov božičnih premirij, a ne v razsežnostih prvega vojnega božiča.

Nikogar, ki se je v Ypresu - ali kjer koli že pač - vrnil v svoj rov, ne obsojam. Vseeno je, ali je šel nazaj po svoji volji ali pod prisilo. Kdo se, da bi sodil že davno umrlega sočloveka, ko pa si - in v tem je moja velika sreča - ne morem niti predstavljati, v kakšnih okoliščinah je tedaj živel in (v milijonih primerov) tudi umrl. In iz zgodovine vem, da je bil to šele začetek desetletnih morij, ki so temu sledile.

Predstavljam pa si, da je to, kar se dogaja v veselem decembru 2014 in žalostnem decembru 1914, pač v človeški naravi. Vključno z upanjem, da bomo večje sreče za vse in vsakogar deležni tudi, če nam je vsem skupaj ne bo uspelo premagati.

 
 
 
 
back to top