IN STORE in your country:
Slovenija   Hrvatska   Srbija   BiH   Makedonija  
Povratak na pocetnu stranu  
  SLOVENIJA Sobota, 18.11.2017 || Lidlov poslovni hackathon bo jutri  |  AB InBev ustoličil novega direktorja za Severno Ameriko  |  Za SEMPL št.19 kar 89 tekmovalnih prijav   |  Zajtrk za več kot 260.000 otrok po vrtcih in šolah  |  Vabilo na četrto FMCG konferenco revije InStore v Beograd 23. novembra  |  Sodišče zavrnilo veljavnost lex Agrokor v Sloveniji  |  Atlantic Grupa je v ZDA začela s proizvodnjo paštete Argeta  |  20. Slovenski festival vin odpira vrata   |  Zmagovalec natečaja Lidlov mladi vinar je Jernej Žorž z vinom zelen  |  Mlečno-predelovalni sektor predstavil zaveze odgovornosti  |  Colruyt uvaja novosti prek spleta  |  Sainsbury's prvi uvedel tehnologijo izolacije hladnega zraka  |  Nemška Gea prevzema pomurski Vipoll  |  Prenovljena Idea "Beograđanka"  |  Heineken Hrvaška v Karlovcu odprl zeleno skladišče  |  Lepotna blagovna znamka The Body Shop v Sloveniji  |  E. Leclerc ostaja v vodstvu, Carrefour zmanjšal zaostanek  |  MAC Cosmetics v sredo odprl prvo trgovino   |   Židan: "Danes smo vsi skupaj ena družina!"  |  Lidlov mladi vinar Jernej Žorž iz Vipavske doline  |   ||
   

Bosanci

23.10.2013
piše: Igor E. Bergant
 
Twitter:@IEBergant
 
Za mnoge ljudi v deželi, v kateri živim, so Bosanci preprosto… priseljenci, četudi gre za drugo ali tretjo generacijo. Včasih na površje priplava sicer zelo pritlehni in pritajeni šovinizem in primitivizem, ki pa je skoraj po pravilu zelo površen in predvsem neagresiven.
 
Sam ob soočenju s takšnimi neumnostmi sicer redno dobivam prislovične ošpice, še posebej, ko se – enkrat ali dvakrat letno – najde kakšen pametnjakovič (moja oma iz Maribora je takemu rekla Klugscheisser), ki se ob postavi slovenske nogometne reprezentance, kao, retorično sprašuje, koliko "pravih" Slovencev sploh igra v ekipi.
 
Z leti človek dobi debelo kožo in se ob takšnih neumnostih hitro pomiri. Navsezadnje se še tako razgreti dežurni ali celo poklicni Slovenci hitro navdušijo nad bravurami Samirja Handanovića(in so pripravljeni prostodušno priznati, da jim so jim sarme ljubše od krvavic), goli Novakovića ali koši obeh Dragićev.Vsa čast blagopokojnemu Mirzi Delibašiću, toda Bosanci so zame bili vedno… nogometaši. In vedno so bili nekaj posebnega. Verjetno zato, ker so nogomet vedno strastno ljubili. Spominjam se tekem Olimpije za Bežigradom, tam nekje sredi sedemdesetih let, ko je bila južna (dobesedno) tribuna vedno polna glasnih podpornikov gostujoče ekipe, medtem ko so na severni za domače navijali le redki, pa še ti praviloma iz Zasavja ali Prekmurja. Bosanski klubi so imeli vedno še posebej strastno podporo, predvsem sarajevski Željezničar in – kadar je bil v prvi ligi – tudi zeniški Čelik.
 
Anekdota – ne vem pa, če je sploh resnična – govori o tem, da je ob nekem gostovanju Željezničarja nad navijanjem in veseljem navijačev gostov glasno besnel tedaj še mladi in nadobudni poročevalcev tedanje TV Ljubljana, ki je – stoječ na zabojnikih za novinarje nad južno tribuno, pripravljal reportažo za "Športni pregled" na drugi mreži. "Ti, pa ti…, ki sta se tako veselila gola Želja…," je rohnel s strehe kabine… "Jutri bi pa k meni v Rogovo ambulanto prišla po potrdilo o bolniški…?! Zdaj pa takole skačeta! Kar pod nosom se obrišita za bolniško…," je grozil mladi novinar, ki je bil tudi zdravnik v tovarniški ambulanti.
 
Pa pustimo to, saj je res vprašanje, če se je sploh zgodilo. Res pa je, da so Bosanci vedno imeli prav posebne nogometne zvezdnike. Združevali so navdih, nagon, mnogi niso bili kdo ve kako zagreti tekači, včasih pa se je v kariere prikradel tudi kanček tragičnosti. Spomnim se Seada Sušića, ki v dresu Crvene zvezde nikakor ni mogel pokazati vsega, kar je znal. Ali pa njegovega še veliko boljšega brata Safeta, ki je kot klubski igralec sicer uspel, a v jugoslovanskem dresu ni imel posebne sreče.
 
Potem je prišla strašna vojna, Bosna (in Hercegovina) je postala tujina, priseljenci pa begunci… Nogometaši prav tako. Reprezentanca je rasla počasi (in tudi v najslabših časih vedno premagovala slovensko) in počasi – ter zanesljivo – zrasla v evropsko silo. Da se jim je letos neposredno uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo v Brazilijo, ni čudež, pač pa logična posledica napredka. Toliko lepše je, da jim je to uspelo s selektorjem Safetom Sušićem, še bolj pa, da je begunstvo, začenši s "Kanadčanom" Asmirjem Begovićem, pa vse do "Luksemburžana" Miralema Pjanića, reprezentanci dalo dodatni motiv in obogatilo značaj ekipe. Res so si zaslužili.
 
Velikodušnost je bila vedno bosanska vrlina, ki se je pokazala tudi v neposrednih nogometnih odnosih s Slovenijo. Ko sta jeseni leta 2009 Slovenija (v Mariboru z Rusijo) in BiH (v Zenici s Portugalsko) skoraj sočasno igrali odločilno tekmo dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južni Afriki, je po koncu "slovenske" tekme glavni napovedovalec na "bosanski" tekmi javno objavil rezultat iz Maribora (1:0) in čestital slovenski ekipi za uvrstitev. Nekateri so – ob razočaranju nad porazom bosanskohercegovskega moštva – glasno menili, da bodo šli na prvenstvo "vsaj" Slovenci oziroma "nekateri od nas…"
 
Strelec odločilnega gola za Slovenijo je bil namreč Zlatko Dedić, fant rojen v Bihaću, ki je kot sin železničarja zrasel na idilični postaji v Podgorju pod Slavnikom. Zdaj je prišel čas, da čestitke in lepe želje takole vrnem, in to od srca. Pa vesel sem, da bodo tudi za veliko mlajše od mene ob mundialu v Braziliji Bosanci predvsem nogometaši. 

 
 
 
 
back to top